J. Paljk: Umrl bi, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku

Mene so se lotili zelo enostavno, bil sem študent v Trstu, gibal sem se v krogih naše narodne skupnosti, imel sem jugoslovanski potni list, vsako leto sem moral obnavljati dokumente za bivanje v Italiji, bil sem ranljiv tudi zaradi stalnega pomanjkanja denarja. Na meji so mi ponavadi vzeli potni list, ko sem se vračal, pome je zasliševalec prišel z avtom, me odvedel na zaslišanja, izmikal sem se in skušal biti premeten, a mi to velikokrat ni uspelo.

Kaj sploh počnem tukaj?

Jurij Paljk je vedno svež in sočen, pa čeprav so njegovi zapisi nastali že pred desetletjem in več. Paljk ima neverjetno globoko razvit čut do človeka in za človečnost. Zdi se mi, da če se z ljudmi ne bi mogel pogovarjati, bi zelo trpel, počutil bi se, kot da ni človek, čigar bistvo je prav pogovor, ki je čudovit božji dar. Skratka, Paljk ne more drugače, kot da sogovornika neprestano gleda v oči, ker ga želi spoznati do obisti in se z njim spoprijateljiti.