Kaj pogrebce Muzeja slovenske osamosvojitve na Ministrstvu za kulturo tako navdušuje pri Ivanu Tavčarju?

Letošnje leto je posvečeno spominu treh Slovencev, ki imajo ali naj bi imeli častno mesto med slovenskimi umetniki: pesniku Karlu Destovniku Kajuhu, pisatelju Ivanu Tavčarju in arhitektu Edvardu Ravnikarju. Razmišljanje oziroma ugibanje o vzgibih za izbor Kajuha je bilo pred nedavnim objavljeno na Časniku pod naslovom Oglate in okrogle obletnice; slavimo namreč oglato obletnico Kajuha in vnemar puščamo okroglo obletnico pesnika Franceta Balantiča. Tokrat si osvežimo v našem spominu védenje o življenju in delu Ivana Tavčarja, ki se je rodil leta 1851 in umrl leta 1923, torej gre letos za stoletnico njegove smrti.

Pisatelj

Ivan Tavčar si je zaslužil pomembno mesto med slovenskimi književniki. To je nesporno. Bil je mojster peresa v času med romantiko in realizmom. Le kdo ne pozna Visoške kronike ali pa vsaj Cvetja v jeseni, iz katerega je režiser Matjaž Klopčič ustvaril filmsko umetnino? Tavčarjevo pisateljevanje, o katerem se zlahka poučimo v učbenikih, leksikonih in na spletu, naj bo omenjeno le mimogrede; o njem naj razpravljajo poznavalci.

Odvetnik, poslovnež, posestnik na Visokem

Po študiju prava na Dunaju, koncipientstvu v Ljubljani in Kranju ter odvetniškem izpitu v Trstu  je Tavčar odprl odvetniško pisarno v Ljubljani. Slednje je splošno znano, manj pa je znano, kako spreten je bil tudi v poslovnem svetu. Bil je soustanovitelj Mestne hranilnice ljubljanske, soustanovitelj Ljubljanske kreditne banke (in njen predsednik od 1916 do smrti), imel poslovne stike z bankami v Zagrebu in Beogradu, delal za Združene papirnice Vevče – Goričane – Medvode, bil član nadzornega sveta v Narodni tiskarni itd.

Tavčar denarnih težav ni poznal, zato je zlahka kupil posestvo na Visokem. Sprva je razmišljal o manjšem posestvu za oddih in prebivanje na stara leta, vendar se mu je ponudila prilika, da je za majhen denar kupil mogočno posestvo. Nakup je povezan z zelo žalostno zgodbo. Prodajalec je bil Anton Hafner, sin Ane Kalan, poročene Hafner, na katerega je mati vsekakor prezgodaj prepisala posestvo. Mladi gospodar, ki je sicer končal kmetijsko šolo v Grmu pri Novem mestu, ni imel veselja do kmetovanja in bi bil rad študiral. Poljanski rojak, jezični dohtar je več kot očitno izkoristil lahkomiselnost mladeniča in na hitro sklenil posel. Mati Ana tega, da je sin prodajal posestvo, sploh ni vedela. Ko pa je zvedela, je bilo seveda že prepozno. Povsem jo je strlo in je napravila samomor. Anton se je z izkupičkom od posestva odpravil na Dunaj, od koder se ni več vrnil. Postal je gradbeni inženir in ugledni projektant mostov.

Politik

O mrtvih vse dobro, se glasi rek, to pa še ne pomeni, da smemo povsem brisati napake javne osebnosti, ki so usodno vplivale tok zgodovinskih dogodkov Slovenije in Slovencev.

Tavčar se je zelo zavzeto ukvarjal s politiko v taboru liberalcev, ki so bili neprestano na bojni nogi s klerikalci. Res je, da se je še v Avstro-Ogrski zavzemal za pravico do rabe slovenščine, vendar se hkrati ni branil povezovanja z Nemci, če je s tem lahko škodoval klerikalcem (Nil novi sub sole!). Skupaj s strankarskim sopotnikom Ivanom Hribarjem in drugimi liberalci sta knezoškofu Antonu B. Jegliču onemogočila gradnjo Škofovih zavodov (prve gimnazije s slovenskim učnim jezikom) v Ljubljani. Primoran jih je bil zgraditi na vasi, v Šentvidu nad Ljubljano.

Spisek Tavčarjevih političnih funkcij je presenetljivo dolg: član Kranjskega deželnega zbora, poslanec dunajskega državnega zbora, podžupan in nato v letih od 1911 do 1921 župan v Ljubljani, član prve slovenske Narodne vlade in poslanec ustavodajne skupščine Kraljevine SHS.

Ivan Tavčar je bil v prvi slovenski Narodni vladi (od 31. 10. 1918 do ustanovitve Deželne vlade konec februarja 1919) poverjenik za prehrano. Kot poverjenik oziroma minister je naredil katastrofalno in neodpustljivo napako. S svojim močnim vplivom na druge člane vlade je dosegel, da je vlada odrekla podporo Rudolfu Maistru pri zavzetju Koroške. Tavčarjevi strahovi in izgovori, da Korošcem ne bo mogel zagotoviti prehrane, so bili prvo, plebiscit pa zadnje dejanje pri dokončnem risanju meje na Karavankah.

»’Narodna vlada’ dne 30. novembra 1918. sklenila, da se Celovec ne zasede. Samozvanci v ‘Narodni vladi’ zakrivili so to našo največjo katastrofo, ki nas je kedaj zadeti mogla. Vse, kar je temu sledilo, je v primeri s to nesrečo brezpomembno, kajti, da smo Koroško zasedli, ne bi bilo prišlo do plebiscita, in naš narod bi bil obvarovan sramote, ki mu jo je ta plebiscit nakopal pred celim svetom.« (Ivan Hribar: Moji spomini, II. del : osvobojevalna doba. Ljubljana 1928, str. 461)

»Ko bi bili Celovec in Beljak pravočasno zasedli, pa bi bila naša ostala. A Tavčar je na vse kriplje branil, da ne in ne, ker da on kot ‘poverjenik za prehrano’ ne more prevzeti skrbi za Celovec in Beljak, dasi so mu povedali, da je v obeh mestih živil na kupe. Bil sem pri seji, pri kateri se je sestavljala ‘narodna vlada’. Seja je bila v ‘Katoliški tiskarni’, kamor so prišli tudi liberalci. Videl sem, kako se je Tavčar ponujal, da je prišel tudi v vlado. Nesrečna izvolitev! S svojo zanikrnostjo nas je ta veliki narodnjak pripravil ob ta lepi del slovenske zemlje. In pripravil nad Koroške Slovence strašno gorje. Duhovniki so na Koroškem slovenstvo z velikimi žrtvami branili in vzdrževali, Tavčar je Koroške Slovence žrtvoval svoji komoditeti. Zato so pa duhovniki ‘brezdomovinci’, on pa – narodni junak! O, ironija!« (Nadškofijski arhiv Ljubljana, f. 67, Janez Kalan: Zapuščine)

V procesu »ujedinjenja« je Tavčar odločno zastopal unitaristične težnje in zagovarjal idejo o enem samem jugoslovanskem narodu. Iz pristaša slovenstva se je po nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev preobrazil v zagovornika jugoslovanstva. Njegovo delovanje je bilo tudi z narodnega vidika močno strankarsko pogojeno. Po nastanku Kraljevine SHS je bil poslanec njene prve, ustavodajne skupščine, ki je 1921 sprejela vidovdansko ustavo. Njegovi nazori oziroma politični program slovenskih liberalcev so razvidni iz naslednjega navedka:

“Če si predstavljam jugoslovansko državo, ne morem si je predstavljati, da bi v njej nastala posebna slovenska, posebna hrvatska in posebna srbska skupina. Istotako si ne morem predstavljati, da bi ta država obsegala zedinjeno Slovenijo, samo zase in ločeno od zedinjene Hrvatske in zedinjene Srbije. Pri ljubem Bogu! Ali naj se ustanovitev in ureditev jugoslovanske države izroči trem krojačem, katerih vsak bo skušal izstriči iz državice, ki bo takoj hirala na angleški bolezni, svojo krpo?” (Slovenski narod, 17. 10. 1918, št. 241)

Tavčar in Ivan Cankar

Tavčarjeva žena Franja, dvorna dama pri Karadžordževićih, je bila zelo omikana in socialno čuteča. Med revnimi ljubljanskimi dijaki, ki jih je podpirala, je bil tudi Ivan Cankar. V hiši Tavčarjevih je obedoval in si izposojal knjige ter jih, malomarnež, ni vračal ali jih je celo zapravil. Zapravil pa si je tudi gostoljubje. V nadaljnjih letih sta pisatelja imela hladne odnose. Cankar je navzven ohranjal hvaležnost in spoštovanje do dobrotnika, Tavčar pa je kazal vzvišeno užaljenost do lumpenproletarskega boema. Do pisateljskega dela sta izkazovala vzajemno spoštovanje. Zamera se je iz dijaških let vlekla vse do Cankarjeve smrti, saj Tavčar kot ljubljanski župan meščanov ni pozval k izobešanju žalnih zastav, kar je sprožilo veliko negodovanje meščanov. Pogreb je bil na stroške Narodne vlade, česar pa Tavčar kljub ministrskemu položaju vendarle ni preprečil. Neodgovorjeno ostaja vprašanje, če na županov brezbrižen odnos do poslavljanja mesta od Cankarja ni vplivala predvsem politika. Liberalec in goreč glasnik ujedinjenja proti socialdemokratu in nasprotniku porajajoče se Kraljevine SHS. V spomin si prikličimo Cankarjeve besede o nezdružljivosti z drugimi južnimi Slovani:

»Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci – po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje pa smo si veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu ali pa goriški viničar furlanskemu.« (Slovenci in Jugoslovani 1913)

Grobnica na Visokem

Tavčar si je za večni počitek izbral kar posestvo na Visokem. Na robu gozda je mavzolejček (ne kapelica, kar mnogi govorijo zmotno) z njegovim kipom in pred njim grobnica, v kateri ob njem počivajo njegovi najbližji sorodniki. Na vsaki strani mavzolejčka sta stebrička različne višine, kar je nenavadno. Na levem je napis, ki je neverjeten dokaz o jugofiliji Tavčarja in slovenskih liberalcev:

»Odprite vendar svoja srca, spominjajte se dobe, ko je naš kralj s svojo junaško vojsko lazil čez albansko pogorje, kjer so jugoslovenski sinovi umirali od gladu in mraza. Takrat se je rodila naša velika jugoslovanska domovina, a prvi korak je napravila, ko so na solunski fronti srbske in tudi slovenske in hrvatske vrste prebile izdajalsko bolgarske armijo. Slovenski narod 1921«

Starejši še pomnimo, da sta bila simetrično postavljena stebrička pred desetletji enaka in da je bil na desnem napis vklesan v cirilici. Kdaj in kdo je desnega odrezal? Od njega je ostal le štrcelj, na katerega sta zdajšnji lastnici Visokega dali vklesati:

»2016 obnovili prof. dr. Metka Zorc in prof. dr. Ruda Zorc«.

***

Ali se je po vsem zapisanem še potrebno spraševati, kaj uničevalce samostojne Republike Slovenije, zanikovalce prelomnega časa osamosvojitve in pogrebce Muzeja slovenske osamosvojitve na Ministrstvu za kulturo navdušuje pri Ivanu Tavčarju? Malo verjetno je, da njegova literatura, kajti oni so strokovnjaki za sodobno umetnost in »sodobno zgodovino«. Sodobna zgodovina je resnici na ljubo lahko samo leseno železo.

Komentiraj