Še ena nečednost, da ne rečemo zarota ministra prof. Vaska Simonitija je prišla na dan. Ministrstvo za kulturo je namreč pod njegovim vodstvom prezrlo stoletnico rojstva narodnega heroja in tudi pesnika Karla Destovnika Kajuha (1922–1944). Običajno praznujemo okrogle obletnice, pri najpomembnejših naših sinovih in naših hčerah naroda pa lahko naredimo tudi izjemo. Kot rečeno, pri Kajuhu smo zamudili s praznovanjem obletnice njegovega rojstva, zato moramo paziti, da napake ne bi ponovili pri obletnici smrti. Zelo majhna verjetnost je, da bi Levica še letos izgubila oblast na ugrabljenem Ministrstvu za kulturo in zato to ne bi moglo razglasiti Kajuhovega leta ob osemdesetletnici njegove smrti, kar bi bila nepopravljiva napaka. Ubrali so srednjo pot: Kajuhovo leto ob stoprvi obletnici rojstva in devetinsedemdeseti obletnica smrti. Kako prikladno, kako izvirno, kako svobodno!
Kajuh, partizanski heroj in tudi pesnik
O Kajuhovem letu in povprečni kakovosti njegove poezije je v Slovenskem času (priloga Družine) razmišljal prof. dr. Brane Senegačnik, nesporna avtoriteta pesništva. Njegovim razmišljanjem je težko dodati kaj tehtnega, dovolimo si lahko le pomislek, da je za politike v slovenski kulturi pomembnejši Kajuh, narodni heroj, od Kajuha, pesnika. Kako naj bo drugače, če pa vse niti nacionalne zgodovine vlečemo iz leta 1941, če z državnimi častmi in četo SV (ne)premišljeno pokopavamo glumače in zločince, če razmišljamo o odvzemu že podeljenih nagrad …
Negovalci tradicije partizanstva in revolucije se bojijo nevarnosti, da Kajuhova poezija utone v pozabo. V zadnjih letih jo je med drugimi njegovimi sodobniki močno zasenčil predvsem Balantič. Kot vemo, sta bila pesnika vrstnika, oba žrtvi vojne oziroma revolucije, oba sta umrla pri komaj dvaindvajsetih letih. Kajuha je pokosila nemška krogla nad Belimi Vodami, Balantič je zgorel v partizanskem peklu v Grahovem. Njuna poezija se močno razlikuje. Pri Balantiču zaman iščemo kakršnokoli sovraštvo in spodbujanje k boju in (proti)revoluciji. Nasprotno pa Kajuh čuti, da je poklican podžigati upornega duha in graditi z orožjem boljši svet. Bil je agitator, ob katerem so se menda navdihovali tudi ljubljanski vosovci.
Pozabljeni in prezirani Jovan Vesel Koseski
Spominsko leto Koseskega? Zakaj pa ne, če naj bi bila tehtnost in nadčasovnost umetniškega ustvarjanja drugotnega pomena. Če je merilo za razglasitev spominskega leta predvsem politično angažirana in domoljubna poezija, bi kazalo v naslednjem letu, to je 2024, počastiti Jovana Vesela Koseskega (1798–1884). Okroglih stoštirideset let bo preteklo od smrti pomembnega Prešernovega sodobnika, ki je bil za svojega življenja jako čislan med Kranjci in Tržačani. Rojen je bil v Spodnjih Kosezah pri Moravčah. V Gradcu je doštudiral pravo, služboval najprej v Ljubljani in nato v Trstu, kjer je napredoval vse do finančnega svetnika. Bil je tudi predsednik narodnobuditeljskega Slavjanskega društva. Prevajal je klasike, kot so Goethe, Schiller, Dante, Puškin idr. ter pesnil v nemščini in slovenščini. Med drugim je napisal: Slovenja presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu, ob veselim dohodu Njih Veličanstva v Ljubljano, Kdo je mar?, Viribus unitis, Potažba, Naprej, slavenski Jug, Vojaška idr. Posamezne pesnitve nam je za Wikivir priskrbel dr. Kozma Ahačič. Zbrana dela (izvirna in prevodi) so izšla pri Slovenski matici na neverjetnih 690 straneh. Še zanimivost, ki ni povezana s pesništvom: vnuk Koseskega je bil strasten alpinist Julius Kugy.
Menda je kar 2500 Tržačanov pospremilo uglednega someščana, uspešnega državnega uradnika, pesnika, domoljuba, glasnika sožitja med različnimi narodi v Trstu in očeta sedmih otrok na pokopališče pri Sv. Ani. Družinski grob Vesel je danes zanemarjen, zato preti nevarnost, da ga bodo prekopali in družino Vesel izbrisali iz spomina tržaških Slovencev. Ministrstvo v Ljubljani in konzulat v Trstu, kaj še čakate?!
Ker je Koseski pripadal krogu »staroslovencev«, sta ga »mladoslovenca« Stritar in Levstik močno kritizirala in uspešno iztisnila iz narodne zavesti Slovencev. Predvsem po njuni zaslugi se o Koseskem govori s posmehom in prezirom vse do danes. Če že vendarle kdaj govorimo o njem, ga imamo za negativni antipod Prešernu, brez upoštevanja okoliščin, kakršne so bile v devetnajstem stoletju. Verzi Koseskega kažejo poti in stranpoti knjižne slovenščine tistega časa in nas z izumljenimi novimi besedami utegnejo celo zabavati. Nikakor ne gre spregledati spodbujanja k samozavesti Slovencev in sožitja z drugimi narodi pod habsburško krono, ki ji je Koseski zvesto služil.
Okrogle obletnice pesnikov v letu 2024
Če se bomo še naprej zmrdovali nad Koseskim, v nadaljevanju lahko izberemo med naslednjimi pesniki, ki bi jim lahko izkazali posebno pozornost v letu 2024. Demokratični presežek pri izbiri bi bil zagotovljen, če bi ime jubilanta izžrebala predsednica republike NPM. Uradnice in uradniki, političarke in politiki na Ministrstvu za kulturo in kulturni boj, čimprej se bo treba odločiti!
Letnice rojstva: Valentin Stanič (1774), Urban Jarnik (1784), Simon Gregorčič (1844), Edvard Kocbek (1904), Srečko Kosovel (1904), Cene Vipotnik (1914), Fran Milčinski Ježek (1914), Ivan Minatti (1924), Ada Škerl (1924)
Letnice smrti: Urban Jarnik (1844), Stanko Vuk (1944), Ksaver Meško (1964)
Da ne bo nesporazuma; namen tega pisanja nikakor ni jalovi poskus oporekanja Prešernovemu primatu na slovenskem Parnasu. Edini namen je: če se poklonimo Kajuhu za oglato obletnico – zakaj ne tudi Koseskemu za okroglo.
