Kaj papež res misli, ko govori o »ateistih« in »papagajih«?

Zadnje dni sem po socialnih omrežjih pogosto videvala, da prijatelji in znanci delijo članek z naslovom »Papež Frančišek: ‘Bolje je biti ateist kot hinavski katolik!’«.

Papež sočnih izrazov

Priznam, da temu nisem posvečala preveč pozornosti, saj, če me spomin ne vara, ni bilo prvič, da je papež uporabljal malo bolj »sočen« jezik.

Pred leti je redovnicam v Riu povedal, naj ne bodo kot »stare device«, v homilijah nas je svaril, naj ne nosimo »pogrebnih obrazov«, v drugih nagovorih nas je spomnil, da krščanska vera ni »spominski muzej«, itd.

Papež iz drugega okolja

Skratka, primerov je veliko. Znanka iz Argentine mi je lani pojasnila, da je to »njihov jezik« – njihov način, da sporočilo sploh doseže ljudi. Verjamem, da čisto vse papeževe »cvetke« niso bile vedno najbolj na mestu, toda vrnimo se k temu, kar trenutno buri duhove: papež omenja ateiste.

Original

Ker je večina slovenskih medijev zelo skopo poročala o tej novici, me je zanimalo, kaj je Frančišek resnično povedal in predvsem znotraj kakšnega konteksta. Pogledala sem besedilo v originalu, v italijanščini.

Najprej me je presenetilo to, da je celoten nagovor bil namenjen molitvi Očenaš. Torej, čisto nekaj drugega, kar bi človek sprva pričakoval.

Papež Frančišek je katehezo pričel z ‘govorom na gori’ in poudaril, da je velika skrivnost in osnova celotnega Jezusovega govora: biti otroci Očeta, ki je v nebesih. In kakšen naj bi bil otrok Nebeškega Očeta? »Kristjan ni nekdo, ki si prizadeva biti boljši od drugih. Ve, da je grešnik kot vsi ostali. Kristjan je enostavno človek, ki se zaustavi pred novim gorečim grmom, pred razodetjem Boga, …, ki pravi svojim otrokom, naj ga kličejo z imenom Oče…«, je opisal papež.

Frančišek je dalje izpostavil, da je ‘govor na gori’ uvod v Očenaš in da je Jezus s tem naredil distanco do dveh skupin tistega časa: do hinavcev in do ljudi, ki molijo kot pogani.

O prvi skupini je papež povedal slednje: »Obstajajo ljudje, ki so sposobni napletati ateistične molitve brez Boga in to počnejo, da bi jih ljudje občudovali. In kolikokrat nas škandalizirajo ljudje, ki hodijo v cerkev in so tam po cele dneve ali vsaki dan in naposled sovražijo druge ali slabo govorijo o ljudeh. To je škandal! Raje ne hodi v cerkev: raje živi kot ateist. Toda če hodiš v cerkev, živi kot sin, kot brat in bodi resnična priča in ne anti-priča.«

O drugi skupini pa: »Mislim tudi na mnoge kristjane, ki verjamejo, da je molitev – oprostite mi – ‘govoriti z Bogom kot en papagaj’. Ne! Molitev prihaja iz srca, od znotraj.«

Ne podi nas iz cerkve

Sedaj nam je lahko jasno: papež nas ne izganja iz cerkve, niti nam ne priporoča, da je bolje živeti kot ateist. Njegove prispodobe zgolj služijo temu, da prenehamo živeti v sprenevedanju, da nas bosta »večurno čepenje v cerkvi in prazno blebetanje« približala Bogu.

Papež nas poziva, naj pogledamo v svoje srce in se iskreno vprašamo, koliko »ateista« je še vedno v nas in kakšno pot še moramo narediti, da bo naša molitev postala prava molitev, naš jezik brez obrekovanja, srce pa daleč od sovraštva. Ali povedano drugače, koliko nam še manjka, da postanemo otroci Nebeškega očeta, takšni kot so v zgornjem opisu.

Najbrž pa si Frančišek tudi želi, da bi nekega dne videli tudi onkraj njegove – včasih neposrečene in slovnično nepravilne – italijanščine in sprejeli dejstvo, da občasno potrebujemo kakšen dan ali dva, da doumemo pomen njegovih besed.

Foto: Ashwin VaswaniUnsplash