Sinodalni proces se že ves čas od začetka sooča z mešanimi odzivi; da je tako priča tudi to, da je pred kratkim moral Sveti sedež s posebnim pismom duhovnike spodbuditi k delu za sinodo. Od kod to nezanimanje, omalovaževanje, tiho ali celo glasno nasprotovanje? Kaj takšnega pod kakim drugim papežem ne bi bilo mogoče.
Dokumenta, ki so ju pripravili v Rimu, Pripravljalni dokument in Vademekum (nekakšen priročnik s praktičnimi navodili za vodenje sinodalnega procesa), nista preprosto branje. Gre za prevajalski ali miselni prepad? Med romanskim/latinskoameriškim in drugimi, tudi slovanskimi jeziki? Med kurijsko govorico in govorico navadne Cerkve? Razlike so seveda tudi v dojemanju dokumenta med globalnim severom in globalnim jugom, med deželami, kjer je Katoliška cerkev v vzponu, in deželami, kjer se je iz tradicionalne že spremenila v manjšinsko.
V romanskem svetu (katerega vsaj v cerkvenem smislu podaljšek smo tudi na Slovenskem) jemljejo dokument s ščepcem soli, na globalnem severu pa preveč zares; tam nekateri menijo, da gre za priložnost za predstavitev tudi takšnih predlogov, ki se dotikajo ne samo cerkvene discipline, ampak tudi njenega nauka. Morda je tudi ta nevarnost razlog za zavito govorico obeh omenjenih dokumentov. Nekateri se namreč morda bojijo, da bi na preveč neposredna vprašanja dobili odgovore, ki si jih ne želijo. Veliko je torej strahu in nezaupanja.
Sinoda o sinodi: zadrega, strah, naveličanost ali vendarle tudi potreba in priložnost?
A spremembe potrebujemo, tudi zaradi zlorabe moči, ki se (je) dogaja(la) v Cerkvi in ki je (zlasti pedofilija) bila med razlogi za sinodo. Hkrati pa se moramo zavedati, da ne more iti zgolj za moč in da Cerkve ni mogoče presojati le po socioloških kriterijih; da so naša merila uspešnosti drugačna od meril uspešnosti v podjetjih in ustanovah. Napačno merilo v pretirano tradicionalistično zastavljeni Cerkvi so bile zanašanje na množice na romanjih, dolžino procesij, preštevanje stotin obhajanih in duhovnikov na pogrebih, tekmovanja v višini mlajev, gradnje predimenzioniranih župnišč ipd. Danes pa se moramo ogibati napačnih meril pretirane sociologizacije Cerkve, zanašanja na statistiko, cerkveno birokracijo, evaluacije, nekritičnega presajanja sodobnih pristopov vodenja in organiziranja v Cerkev ter slepega zaupanja v nove in nove reforme. Še pomembnejše: spremembe morajo biti sad teološke refleksije in še posebej molitve, dar Svetega Duha, ne pa prilagajanja sodobnim miselnim tokovom; toda tudi ne slepega in togega oklepanja razumevanja vere, kot se je razvilo v nekih drugih časih.
Po devetih letih Frančiškovega papeževanja so mnogi duhovniki zmedeni: je papež blizu verski zmoti, kot mu očitajo ultrakonservativci, za katere je še drugi vatikanski koncil šel predaleč? Ali je morda le ne najboljši teolog, ki prihaja na dan z neizdelanimi novimi teološkimi poudarki? Nekaterim so njegovi predlogi všeč, a ne verjamejo, da jih lahko uresniči. Poleg tega s poudarjanjem postopnosti, pastoralnega pristopa in razločevanja (teoloških konceptov, ki sicer niso novi, so pa bili oživljeni) ter pošiljanjem v ovčje staje in poljske bolnišnice izvaja pritisk na duhovščino, že tako izčrpano od dolgoletnega boja proti pedofiliji v Cerkvi. Torej – tako čutijo mnogi duhovniki – namesto da bi bili maloštevilni in ne več preveč mladi, deležni kake spodbudne besede, jim papež sporoča, da ne delajo dovolj niti ne prav, hkrati pa od njih zahteva, da sami presojajo, ali je ta in ta župljan v neregularni situaciji primeren, da pristopi k obhajilu. Duhovništvo ni bilo vajeno takšne drže od zgoraj, pa tudi takšna samoiniciativnost v Cerkvi ni bila zaželena.
Tudi v Katoliški cerkvi na Slovenskem čutimo raznovrstnost pogledov, vsekakor pa mora biti na prvem mestu osebno spreobrnjenje
In tako nekateri predvsem želijo, da jih papež pusti pri miru in da se vse dela naprej tako, kot se je doslej. Drugi spet menijo, da je smer prava, a da je ni mogoče doseči s spremembami, reformami vsiljenimi od zgoraj. Tretji v duhovniških vrstah vidijo v papeževih prizadevanjih le prispevek k vsesplošni miselni in moralni zmedi, vrednostni relativizaciji, ki sili tudi v Cerkev, in se ji je mogoče upreti le z vračanjem na stare, preizkušene, toge tradicionalne modele, v ultrakonservativizem, tradicionalne poglede na vlogo laikov in spolov, z vrednotenjem latinščine kot nečesa svetega itd. A spremembam, ki so očitno potrebne, se ne moremo upirati zgolj zaradi strahu pred novim in neznanim.
Vse te raznovrstne poglede čutimo tudi v Cerkvi na Slovenskem. Če česa pri nas ni, je nemški radikalni, ultraliberalni veter. Z izjemo pobude za boj proti pedofiliji v Cerkvi, ki ji včasih očitajo militantnost in prenagle sodbe, v Cerkvi na Slovenskem v nekaj logih veje le blag modernistični veter, ki ne razmišlja o ženskem duhovništvu in podobnih novotarijah. Toda ali naj bomo s tem že zadovoljni? In še: ali je onstran medijsko zanimivih radikalnih predlogov še kaj, zaradi česar ima sinoda o sinodi smisel?
Na prvem mestu mora seveda biti osebno spreobrnjenje, to poudarja tudi pripravljalni dokument. Toda Cerkev je skozi zgodovino dobivala tudi pospeške koncilov in sinod. Mar torej ne potrebujemo takšnega pospeška tudi danes? Smo morda preutrujeni zanj?
Pripravljalni dokument: učeča (se) Cerkev
Cilj sinodalnega procesa naj bi bil »živeti občestvo, doseči sodelovanje in se odpreti poslanstvu«. Da bi bil uspešen »moramo poslušati Svetega Duha, ki kot veter ‘veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre’« (Jn 3,8). Prizadevati si moramo, »da bi osvetlili predsodke in izkrivljena ravnanja, ki niso zakoreninjena v evangeliju, ter jih skušali spremeniti«. Dokument spodbuja tudi razmislek o vlogi Cerkve v družbi, torej kako »krščansko skupnost potrjevati kot verodostojen subjekt in zanesljivega partnerja v socialnem dialogu«, morda še posebej po izkušnji pandemije.
V zvezi s sodobnimi družbenimi tokovi dokument ugotavlja: »Po eni strani se sekularizirana miselnost nagiba k izrivanju vere iz javnega prostora, po drugi strani pa verski fundamentalizem brez spoštovanja svoboščin hrani različne oblike nestrpnosti in nasilja, ki se odražajo tudi v krščanski skupnosti in v njenih odnosih z družbo. Neredko kristjani zavzamejo enaka stališča in celo podpihujejo delitve in nasprotovanja tudi znotraj Cerkve. Prav tako je treba tako v Cerkvi kot v njenih odnosih z družbo razmisliti o negativnih učinkih razkolov, ki so nastali zaradi etnične, rasne, kastne ali druge oblike družbenega razslojevanja ter kulturnega in strukturnega nasilja.«
Pripravljalni dokument še pravi: »Ne moremo pa mimo dejstva, da se mora tudi Cerkev soočiti s pomanjkanjem vere in korupcijo znotraj same sebe.« Še zlasti ne moremo mimo trpljenja mladoletnih in ranljivih odraslih »zaradi spolne zlorabe in zlorabe oblasti in vesti od velikega števila duhovnikov in redovnikov«. Danes »smo kot Božje ljudstvo poklicani, da sprejmemo bolečino svojih bratov in sester, ranjenih na telesu in duši«. Cerkev predolgo »ni bila sposobna primerno poslušati krika žrtev«. In tudi: »Celotna Cerkev je poklicana, da se spoprime z bremenom kulture, prežete s klerikalizmom, ki ga je podedovala, in s tistimi oblikami uveljavljanja oblasti, na katere so cepljene različne vrste zlorabe (moči, ekonomije, vesti, spolnosti).« Dokument ne pozablja na »prošnjo za večjo vlogo žensk in prostorov sodelovanja v poslanstvu Cerkve, na kar sta opozorila že sinodalna zbora 2018 in 2019. V to smer gresta tudi nedavna ustanovitev laiške službe kateheta in dostop za ženske do lektorske in akolitske službe«.
Posebej pomemben poudarek Pripravljalnega dokumenta je razmislek o deležu vseh krščenih pri Kristusovi duhovniški, preroški in kraljevski službi.
Vademekum: čeri in priložnosti sinodalnega procesa
Pripravljavci nas opogumljajo, »da sinodalni proces zasidrate v premišljevanje Svetega pisma, bogoslužje in molitev«. Če je še kaj dvomov, spominjajo: »Sinodalnost Cerkve je izražena v ekumenskih koncilih, v škofovskih sinodah, v škofijskih sinodah in v škofijskih ter župnijskih svetih.«
Temeljno vprašanje procesa naj bi bilo: »Kako se danes na različnih ravneh (od krajevne do vesoljne) uresničuje ‘skupna hoja’, ki Cerkvi omogoča, da oznanja evangelij? H katerim korakom nas vabi Sveti Duh, da bi rastli kot sinodalna Cerkev?«
Kako konkretno naj bi to naredili? »V tej luči je cilj sedanje sinode, da skupaj s celotnim Božjim ljudstvom poslušamo, kar Sveti Duh govori Cerkvi. To delamo tako, da skupaj prisluhnemo Božji Besedi v Svetem pismu in živem izročilu Cerkve, potem pa poslušamo drug drugega, posebej tiste, ki so na obrobju, in s tem razločujemo znamenja časa.«
Sinodalni proces naj bi bil zelo široko zastavljen: »Ker so torej vsi krščeni posebej poklicani, da sodelujejo v sinodalnem procesu, nihče – ne glede na versko pripadnost – ne bi smel biti izključen iz njega. … To še posebej velja za tiste, ki so najbolj ranljivi ali odrinjeni na rob.«
Sinodalni proces pa lahko pripelje do stvari, ki jih nismo pričakovali: »Dialog nas vodi k novosti. Pripravljeni moramo biti na spreminjanje svojega mnenja glede na to, kar bomo slišali od drugih.« Odprti moramo biti za spreobrnjenje in spremembe: »Sinode so cerkvena vaja razločevanja. Razločevanje temelji na prepričanju, da Bog deluje v svetu in da smo poklicani poslušati navdihe Svetega Duha.« Treba je odvreči »predsodke in stereotipe«, premagati »nadlogo klerikalizma«, se rešiti »virusa samozadostnosti«, premagovati ideologije. Pa tudi: izogibati se »skušnjave, da bi vodili sami sebe, namesto da bi se pustili voditi Bogu«, skušnjave, »da bi se osredotočali nase in na svoje trenutne skrbi«, »da bi videli le ‘težave’« in pozornost posvečali le strukturam ali »sinodo imeli za nekakšen parlament«.
Kaj torej reči? O čem se sploh pogovarjati? Kaj predlagati? Ali je res smiselno vključiti tako širok krog deležnikov, ki so se sami oddaljili?
Konkretni predlogi za deset tematskih jeder
(Poševno so napisani le naslovi vprašanj oz. tematskih jeder; v celoti so objavljena v Vademekumu.)
I. Tovariši na poti
– Potreben je zasuk od religijskega pristopa, ki na prvo mesto postavlja moralno ravnanje in vzdrževanje krščanskega kulturnega okolja, h krščanstvu kot veri, ki na prvo mesto postavlja osebni odnos z Bogom.
– Oddaljene kristjane je treba razumeti; ni dovolj, da jih za velike praznike pritegnemo v cerkev – takrat lahko dolgi in nerazumljivi obredi delujejo celo odbijajoče. Vprašati se je treba, kdo natančno so oddaljeni in kaj pričakujejo, kako razmišljajo. Na prihod oddaljenih pa se je treba tudi pripraviti. (Navsezadnje lahko ob velikih praznikih prav oni rednim nedeljnikom zasedejo mesta v nabiti cerkvi.) Ustaljene oblike verskega življenja so pogosto preveč oddaljene od osrednjih življenjskih tokov in težko pritegnejo oddaljene, zato je treba razmišljati o drugih oblikah in načinih. Na praktični ravni bi lahko med oblikami verskega življenja, ki bi lahko pritegnile širši krog krščenih in drugih oseb posebno mesto imeli zakramentali, zlasti v smislu blagoslovov v različnih življenjskih situacijah (blagoslov jedi in vozil sta dobra primera).
– Dragoceno bi lahko bilo vključevanje elementov krščanske meditacije in kontemplacije, ki sta po krivici v katoliški verski praksi zanemarjena.
– Potrebujemo poglobljen razmislek o tem, kako prenašati vero naprej, kako jo izročati naslednjim generacijam. Smiselno bi bilo verouk ločiti od priprave na zakramente. Pastoralni pristop postopnosti zahteva, da zakramente uvajanja, zlasti prvo obhajilo in še posebej birmo, premaknemo na kasnejšo dobo. Prav tako bi bilo treba razmisliti, da bi parom, zlasti tistim, ki imajo le malo stika s Cerkvijo oz. z občestvom, dali možnost blagoslova njihove zveze, sklenitev zakramenta zakona pa odložili na čas dozorelosti para v smislu razumevanja specifičnega pomena katoliškega zakona. V žargonu ponudbe in povpraševanja naj Cerkev ponudi nekaj tudi tistim, ki (še) niso pripravljeni biti v polnem občestvu.
II. Poslušati
– Klerikalizem ni samo problem duhovnikov, nanj so se navadili in ga sprejeli tudi številni laiki.
– Onkraj revolucionarnih rešitev je najprej treba vzeti zares župnijske svete.
– V bogoslužju je treba v polnosti izkoristiti možnosti, ki jih daje nedavna ustanovitev laiške službe kateheta in dostop za ženske do lektorske in akolitske službe, podobno velja za vlogo izrednih delivcev in delivk obhajila. Dobra spodbuda bi bil obred umeščanja teh oseb pred celotnim župnijskim občestvom.
– Cerkev kot celota, z vsakim župnikom vred, bo šele morala prepričati oddaljene, da so dejansko zaželeni; prvo sporočilo Cerkve mora biti sporočilo Božje ljubezni in našega sprejemanja, ne najprej poziv k rešitvi neurejenih položajev. Škofje in laiki moramo pri tem pomagati duhovnikom, da bodo laže pregnali strahove in pomisleke pred približevanjem oddaljenim; prav tako pa je treba preprečiti, da bi bila vsa teža odgovornosti za to nalogo na duhovnikih.
– Čeprav to ne more biti centralno vprašanje sinode, ne moremo mimo vprašanja odnosa Cerkve do istospolnih oseb. Cerkev mora imeti odrešujoče sporočilo tudi zanje, ne da bi seveda pri tem zanikala poseben, zakramentalni pomen, ki ga ima zveza med moškim in žensko. Cerkev na Slovenskem naj se pridruži spodbudi, da se na ravni vesoljne Cerkve opravi poglobljen, teološki razmislek o homoseksualnosti, ki ne bo obremenjen s fiksacijo na spolni vidik. Na praktičnem pastoralnem področju bi bilo tudi pri nas smiselno razmisliti o posebni pastorali za LGBTIQ-osebe.
– Po drugi strani bi vilo treba na ravni vesoljne Cerkve opraviti teološki razmislek o tem, ali obstaja podlaga za zakrament družine, ki bi še bolj izpostavil pomen družine v Božjem odrešenjskem načrtu. Vsekakor bi v našo pastoralno prakso lahko npr. uvedli reden blagoslov družin, ne le na praznik sv. Družine.
IV. Praznovati
– Za bolj doživeto poslušanje Božje besede in obhajanje evharistije potrebujemo katehezo za odrasle, zlasti o evharistiji. K njenemu poglobljenemu doživljanju bi zagotovo pripomogla bolj pogosta praksa obhajanja evharistije pod obema podobama tudi v naši krajevni Cerkvi (ko bo pandemija izzvenela), kot je že razširjeno in ustaljena praksa v mnogih drugih krajevnih Cerkvah v Evropi in po svetu.
– Bog je najprej Ljubezen, ki ne ustreza vedno človeškim merilom pravičnosti. V tem smislu bi bil na mestu razmislek o občasni uporabi skupinske odveze po skupinskem izpraševanju vesti in kesanju, če bi to pripomoglo h krepitvi zavesti o grešnosti in bi hkrati postopoma vodilo do večje pripravljenosti za običajno, individualno spoved.
– Na ravni vesoljne Cerkve naj tudi naša krajevna Cerkev podpre in spodbudi nadaljnji teološki razmislek o posvečevanju poročenih mož (“viri probati”) ter o diakonski službi žensk. Morda bi bile diakonske službe lahko naprej deležne redovnice, kar bi med drugim lahko dalo ženskim redovom nov zagon in karizmo.
– Cerkev naj se dobrohotno, a jasno in odločno ogradi od izjav t. i. ultratradicionalistov, ko ti v javnosti nastopajo z izjavami, ki niso v skladu s katoliškim pogledom, npr. na dostojanstvo ženske. V teh razpravah naj uradna Cerkev zavoljo edinosti ne preprečuje izražanja mnenj, a naj jasno pove, da ne gre za nauk Cerkve. Ključno je, da se zastopniki tako liberalnih kot konservativnih pogledov iskreno trudijo za pozorno poslušanje, za ponižnost v Svetem Duhu, da bi prišli do za naš čas jasnejših in tudi bolj življenjskih odgovorov na nekatera vprašanja. Zmagoslavno mahanje z iztrganimi svetopisemskimi citati ali citati cerkvenih dokumentov ni sinodalna pot Cerkve. Potrebujemo ponižno poslušanje drug drugega, sintezo in evolucijo, ne preglasovanja in revolucije.
– Posebno vprašanje je umetnostna oprema naših cerkva. Starejše cerkve so nam bile izročene, v njih so naši predniki na svoj način prejemali in doživljali vero – poglejmo jih skozi to perspektivo. Toda, ali je ta, pri nas večinoma baročni okvir še primerna optika za vero danes? Kako lahko ob spoštovanju umetniške in kulturne dediščine ta pogled dopolnimo, presežemo, tudi s pomočjo novih umetniških del?
V. Soodgovorni v poslanstvu, III. Spregovoriti, VI. Dialog v Cerkvi in v družbi
– Kleriki, zlasti najvidnejši predstavniki Cerkve, naj se o svojih nastopih v javnosti posvetujejo z laiki, tudi zato, da slednjih, ki živijo sredi sveta, ne bi po nepotrebnem izpostavljali pritiskom okolja. Posvečene osebe naj bodo pri izražanju političnih stališč v javnosti zadržane.
– Pomembno bi bilo, da laiki dobijo ustrezno mesto v posvetovalnih in odločevalskih strukturah v Cerkvi, še posebej ko gre za odločitve, povezane z njihovimi strokovnimi področji.
– Potrebujemo tudi necerkvene katoliške medije, torej medije, ki so zvesti nauku Cerkve, a hkrati odprti za kritiko tistih razsežnosti in delovanja Cerkve, ki ne zadevajo dogmatičnih načel. Cerkev bo pogosto laže prodrla v družbo in medije, kadar bodo v njenem imenu nastopali laiki. Potrebujemo katoliške nevladne organizacije. Skavti so odličen zgled. Podobno je velik dar Cerkvi njena karitativna dejavnost, zlasti Karitas.
– Ena od možnih poti za spodbujanje dialoga z družbo oz. z državo bi bila uporaba 17. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki govori o spoštovanju statusa cerkva in verskih združenj, o priznavanju njihove identitete in posebnega prispevka ter o vzdrževanju rednega dialoga z njimi. To možnost bi bilo smiselno veliko bolj izkoristiti, še posebej pri prizadevanjih za ohranitev identitete Evrope (kar sicer ne more biti osnovna naloga Cerkve).
– Izrednega pomena za krščanske Cerkve in tudi za druge verske skupnosti so naša prizadevanja v javnosti za versko svobodo in svobodo izražanja. Konkretno bi se lahko naša krajevna Cerkev med drugim pridružila mednarodni pobudi Rdeče srede, ko se enkrat letno v novembru cerkve obarvajo v rdečo svetlobo v znamenje solidarnosti s preganjanimi kristjani po svetu.
– Zelo pomembno je, da v družbenih okoliščinah, v katerih dominira agresivni postmoderni relativizem, v odzivu nanj naša krajevna Cerkev s celotnim Božjim ljudstvom – ob zavračanju krščanstvu tujih ideologij, kot je npr. teorija spola – ohrani pristen krščanski pogled na žgoča aktualna vprašanja identitete, spolnih manjšin, integracije, medkulturnega dialoga ipd. Cerkev mora na teh področjih zagotoviti, da njeni predstavniki v formalni in neformalni komunikaciji kljub zavračanju vedno govorijo argumentirano, spoštljivo in sočutno ter na prvem mestu pričajo za ljubezen do bližnjega pred drugimi vrednotami, v zavesti univerzalnega značaja katolištva.
– V zvezi z redovnimi skupnostmi bi bilo treba razmisliti, kako jih lahko celotna krajevna Cerkev podpre pri iskanju rešitev za pomanjkanje poklicev in pri iskanju novih karizem. Ena izmed možnosti bi lahko bila vodenje besednega bogoslužja v župnijah, ki bodo v prihodnjih letih izgubile župnijske upravitelje ali celo vodenje takšnih župnij v celoti. Kot posebej dragocen dar za celotno krajevno Cerkev je treba gojiti in podpirati kontemplativne redove, ki predstavljajo stalno molitveno podporo našim krajevnim Cerkvam.
– Izreden potencial in karizmo za Cerkev po vsem svetu predstavlja skrb za umirajoče: paliativna oskrba oz. hospici. Na ta način je Cerkev lahko zares verodostojna pričevalka za kulturo življenja in proti kulturi smrti, še posebej v hitro se starajoči družbi, v kateri bodo demografska vprašanja predstavljala vse večji izziv. Tovrstna skrb je prihodnost Cerkve.
– V zvezi z vlogo Cerkve v družbi so izredno dragocen dar krajevni Cerkvi katoliške šole. Pri tem pa je treba bolj paziti, da se te ne osredotočajo zgolj na formacijo katoliške elite (ki je nedvomno potrebna). Prav tako namreč potrebujemo dobre katoličane v poklicih (različni tehniki, obrtniki, zdravstveni tehniki, gospodarji in gospodinje ipd.) Zato bi bilo prihodnja prizadevanja v tej smeri smiselno usmeriti v ustanavljanje katoliške strokovne oz. poklicne šole.
VII. Z drugimi krščanskimi veroizpovedmi
– Zelo uspešno, zlasti z evangeličani, je sodelovanje na področju širjenja in popularizacije Božje besede. Omeniti je treba tudi nekatere skupne pobude krščanskih Cerkva glede podpore zakonski zvezi in družini. Neizkoriščene možnosti ponuja sodelovanje s sicer maloštevilno grškokatoliško skupnostjo kot oknom v teologijo vzhodne Cerkve. Na praktični ravni bi bilo smiselno spodbuditi naša župnijska občestva, da vsaj enkrat letno povabijo k skupnemu bogoslužju in družabnemu dogodku kako drugo krščansko občestvo.
VIII. Oblast in sodelovanje, IX. Razločevati in odločati, X. Vzgajati se za sinodalnost
– Cerkev ni nevladna organizacija niti ne parlament. Hierarhična struktura izhaja iz petrinske službe, še posebej ko gre za nauk Cerkve. Verujemo, da je Jezus podelil Petru in njegovim naslednikom »ključe nebeškega kraljestva« (Mt 16,19). Toda nekateri kleriki so po nepotrebnem ali pretirano poudarjali oblastno naravo svoje službe in jo zamenjevali s svojim osebnim mnenjem ter s poudarjanjem zunanjih znamenj svoje službe. Prav tako spoštovanje petrinske vodstvene službe ne onemogoča različnih načinov sprejemanja odločitev v Cerkvi, zlasti v smislu vključevanja laikov v njihovo sprejemanje. Kakor Božje ljudstvo nujno potrebuje voditelje in delivce zakramentov, tudi škofje in duhovniki brez Božjega ljudstva izgubijo svoj smisel; sami zase so le močno okrnjeno Kristusovo telo, njegova karikatura.
– Ne potrebujemo posvečenih oseb za vodenje financ vesoljne Cerkve niti ne za materialno poslovanje škofij in župnij. Podobno velja za mnoge druge službe Svetega sedeža (kar je potrdila tudi nedavna reforma rimske kurije) in Vatikanske države.
– Ob zavedanju o pomenu in potrebi po statusu subjekta mednarodnega prava kot garantu avtonomije in svobode v verskih zadevah se nujno postavlja tudi potreba po razmisleku, da se Sveti sedež osvobodi tistih zunanjih znamenj te subjektivitete, ki niso nujno potrebna za svobodno izvajanje poslanstva Cerkve (ceremonialna vojska v srednjeveških oblačilih, himna, filatelija, kovanci ipd.) Pogumne poteze, ki jih je v tej zvezi naredil papež Frančišek, so, paradoksno, za zdaj predvsem sad njegove absolutne oblasti.
– V Cerkvi je treba okrepiti posvetovalno vlogo laikov pri izbiri kandidatov za škofe (in vodstev škofovskih konferenc) ter v ta namen oblikovati primerne postopke. (Se je kaj takšnega zgodilo ob zadnjih škofovskih imenovanjih ali nedavnem imenovanju vodstva SŠK? Tudi umik pokojnega nadškofa Urana je bil narejen brez posvetovanja z verniki ali vsaj obveščanja o razlogih zanj.) Analogno naj bi ustrezno posvetovalno telo, v katerem bi bili v primernem deležu zastopani laiki, pri posameznih škofijah ali dekanijah pomagalo škofu in dekanom pri razporejanju duhovnikov po župnijah in drugih službah v Cerkvi.
– Prav tako je potrebno, da cerkveno učiteljstvo prisluhne glasu Svetega Duha, ki veje iz Božjega ljudstva (verski čut Božjega ljudstva), ko gre za podajo razlage verskega nauka. Zlasti je to nujno, ko gre za vprašanja družinskega in zakonskega življenja. Vera v moč zakramenta svetega zakona namreč tudi pomeni, da zakonci v moči tega zakramenta po navdihu Svetega Duha prihajajo do spoznanj, ki so pomembna za pristno krščansko razumevanje teh vprašanj.
– Vzgojo za sinodalnost je treba vključiti v kurikulume veroučne šole, v katehezo za odrasle in v formacijo duhovnikov – pri slednji je nujna večja strokovna in siceršnja vloga katoliških laikov.
