Avtor: Stanislav Kovač. Vir: Finance. O resnični alternativi Slovenije. Po poročilu protikorupcijske komisije, ki bremeni koruptivnega ravnanja dva vodilna politika v državi, Janeza Janšo in Zorana Jankovića, in pred petkovo napovedjo nove vseslovenske vstaje se odpira vprašanje, kakšna je sploh alternativa Slovenije.
…..
Je alternativa Lukšičeva SD?
V razmerah, ko sta za koruptivna označena vodilna politika v državi, se odpira vprašanje, kaj je sploh alternativa: je to Lukšičeva SD, ki ima po javnomnenjskih anketah med vsemi strankami daleč največjo podporo?
Predsednik države Borut Pahor, ki je pred Lukšičem dolga leta vodil SD, je poročilo protikorupcijske komisije označil za skrb zbujajoče in pri tem zamolčal, da je protikorupcijska komisija februarja 2010 za tedanjega finančnega ministra Franceta Križaniča (pomemben član SD) ugotovila, da je ravnal koruptivno, ko je klical dekana ekonomske fakultete o sestavi komisije za doktorsko delo uslužbenke ministrstva za finance Katje Božič. Pahor takrat seveda ni zamenjal Križaniča. Enako danes velja za Lukšiča, ki se kot pijanec plota oklepa koruptivnega Križaniča, ki je kot minister šel celo tako daleč, da je na popoldanske sestanke s tajkunom Zdenkom Pavčkom hodil skupaj z nekdanjim agentom Udbe in stricem iz ozadja Dragom Isajlovićem. Iz vsega tega je jasno, da Lukšičeva SD ni alternativa.
Je alternativa Vesna Vuk Godina?
V razmerah globoke gospodarske, socialne in politične krize se za rešitelje ponujajo različni znani in neznani akterji demonstracij in vseslovenske vstaje. So torej ti alternativa?
Vzemimo primer samooklicane levičarske revolucionarke Vesne Vuk Godina. Demonstracije so se začele v Mariboru zaradi aferaštva tedanjega župana Kanglerja, tik pred novim letom pa ga je v imenu Povezovalnega odbora za boljši Maribor k odstopu pozvala Vuk Godinova. Ista se je pred volitvami 2011 v Mariboru dobesedno do tal priklonila aferaškemu županu Jankoviću in ga celo povzdignila v socialno najbolj čutečega politika v državi, čeprav je sindikat gradbenih delavcev Jankovićeve Stožice označil »za spomenik poteptanih temeljnih človekovih pravic ljudi, ki so ga gradili dan in noč v mrazu in snegu za človeka nedostojno plačilo«. Po vsem tem je lahko vsem jasno, da Vuk Godinova in njeni pajdaši niso alternativa.
Je alternativa Uroš Lubej?
Demonstracije so v medijsko orbito izstrelile Uroša Lubeja iz Novega mesta, ki zahteva vrnitev morale v politiko. Je torej alternativa Lubej, iz katerega so dominantni levičarski mediji naredili veliko zvezdo?
Ko se Lubej zavzema za ljudstvu všečno vrnitev morale v politiko, zamolči, da je bil urednik novomeškega časopisa Park, kjer je politiku Zaresa Franciju Keku objavil propagandni politični komentar za stranko Zares z naslovom Slovenija potrebuje oranžni cunami, v katerem je Kek že po izbruhu afere Ultra v nebo povzdigoval velikega političnega lažnivca Gregorja Golobiča (Park, 11. januarja 2011). Če bi imel novopečeni ulični revolucionar Lubej v resnici vsaj kanček vesti in morale, ki jo danes zahteva od politične elite, potem kot urednik nikoli ne bi objavil Kekove hvalnice lažnivemu politiku Golobiču. Lubej torej ni alternativa za Slovenijo. Prav nasprotno: Lubej, tudi ti si gotof!
So alternativa kričači iz odbora za Roško?
Na vlak demonstracij so skočili tudi medijsko zelo glasni člani Odbora za pravičnost in solidarno družbo, ki so se lažno poskušali povezati z Roško s konca osemdesetih let prejšnjega stoletja. So ti alternativa?
Člani odbora so v resnici številni podporniki poražencev demokratičnih volitev, od LDS, Zaresa, TRS do Danila Türka. Naštejmo le najglasnejše: Spomenka Hribar, Boris Vezjak, Jože Vogrinc, Darko Štrajn, Božo Repe, Dušan Keber, Matjaž Hanžek, Renata Salecl, Niko Toš, Jože Pirjevec, Rudi Rizman in številni drugi. Poudariti gre glasno Spomenko Hribar, ki se je samorazglasila za nekakšno moralno avtoriteto Slovenije, hkrati pa pred predsedniškimi volitvami na POP tv podprla Danila Türka, ki je podelil sramotno nagrado nekdanjemu šefu tajne politične policije Tomažu Ertlu. Omenimo še zelo glasno trojico Vezjak, Vogrinc in Štrajn. Ti so v prejšnjem vladnem mandatu napadali medije, ki so si drznili kritično poročati o aferaštvu in arogantnosti Kresalove in njene LDS ter Golobiča in njegove stranke Zares. Zdaj ista trojica rohni proti arogantnosti oblasti in zahteva njen takojšnji odstop. Takšni politični kričači absolutno niso alternativa za Slovenijo.
Je alternativa vseslovenska vstaja?
Nas lahko iz krize popeljejo predlogi in zahteve, ki jih slišimo na protestih in tako imenovani vseslovenski vstaji, ki se nadaljuje v petek, 11. januarja?
Povejmo jasno in glasno, da vseslovenska vstaja ni alternativa, ker pomeni zanikanje temeljnih načel parlamentarne demokracije in pravne države, to je načel javnega in preglednega delovanja. Organizatorji protestov zahtevajo odstop političnih elit in delovanje pravne države, hkrati pa se večinoma ne želijo niti javno razkriti, da bi javnost lahko sploh presodila, ali so sami (moralno) čisti in vredni zaupanja.
Vseslovenska vstaja ni alternativa tudi zato, ker zahteva odpravo parlamentarne demokracije in uvedbo neposredne demokracije, ki je ne pozna nobena država v EU. Slovenija je bila v preteklosti že žrtev političnega eksperimenta s propadlim samoupravnim socializmom, kjer naj bi »neposredno« vladalo ljudstvo, dejansko pa je vladala totalitarna klika komunistične partije, ki je likvidirala vse drugače misleče.
Vseslovenska vstaja še zlasti ni alternativa, ker ne zahteva odprave mencingerjanskega bankrotiranega modela nacionalnega interesa, to je pajdaškega kapitalizma, ki je glavni sistemski krivec za bankrotirane banke, prezadolženo gospodarstvo in klientelistično-koruptivno navezo političnih, ekonomskih in bančnih elit, ki so Slovenijo pahnile v globoko krizo.
Kaj nas je v resnici pahnilo v brezno?
Lani je protikorupcijska komisija objavila raziskavo o kakovosti gospodarskega in poslovnega okolja v Sloveniji v povezavi s sistemsko korupcijo (junij 2012), kjer je navedla, »da imajo ključno vlogo v gospodarstvu RS podjetja v državni lasti. Upravičen je sklep, da so podjetja v državni lasti privilegirana v dostopu do denarnega toka, ki ga zagotavljajo banke v državni lasti. Tukaj imajo pomembno vlogo akterji iz politične arene. Prav tako je upravičena ocena, da predstavlja preplet podjetij in bank v državni lasti ter akterjev iz politične arene izredno veliko korupcijsko tveganje.«
Ekonomist Egon Zakrajšek je v nedavnem intervjuju za Finance nedvoumno povedal, kaj je torej alternativa za Slovenijo in resnična težava naše države: »Bančni sistem je kačja glava. Strupeno kačo je treba ubiti, tako da se ji odreže glava. Ta kačja glava je Slovenijo pripeljala v krizni položaj. Po hitri izvedbi slabe banke in očiščenju slabih bilanc bank je treba banke konsolidirati in pridobiti tuj kapital. Privatizacija NLB je nujna. Prodati je treba vse.« (Finance 232/2012)
Kaj je resnična alternativa za Slovenijo?
Zakrajškove besede so edina alternativa za Slovenijo: naša država se mora nujno odpreti tujemu kapitalu in ob državnih bankah prodati tudi drugo državno lastništvo, saj bo le tako možno presekati nepregledna lastniška, koruptivna in klientelistična omrežja bankrotiranega pajdaškega kapitalizma, ki so glavni vir sistemske korupcije, nezaupanja v tržno gospodarstvo in politično elito.
Hkrati mora Slovenija sprejeti politične standarde zahodnih demokracij, kjer vodilni politiki, ki jih bremeni korupcija, takoj odstopijo. Zato Janša in Janković: spokajta kovčke!
Vir: Finance
