Pred dnevi je Inštitut Nove revije pripravil šesti večer razprav v sklopu Sedanjost za prihodnost na temo Iz demokratičnega ne-premika v nov družbeni dogovor. Ob 25. obletnici prvih demokratičnih volitev v Sloveniji, 8. aprila 1990, se je zbrala skupina intelektualcev, ki so (kot so zapisali organizatorji) razpravljali o tem, kako »odpreti prostor, ki bo omogočil potreben demokratični dialog in premik iz obstoječe polariziranosti, izključevalnosti in nesposobnosti, da bi se vzpostavili kot družba, v kateri so svoboda duha in ustvarjalnost ter vitka država glavni potenciali njenega razvoja.« Razpravo je moderiral Tomaž Zalaznik, uvodno razmišljanje je pripravil dr. Dean Komel. K povabilu na razpravo so se sicer odzvali: Frane Adam, mag. Marko Bitenc, dr. med., dr. Miha Brejc, dr. Darko Darovec, Stane Granda, ddr. Igor Grdina, dr. Peter Jambrek, dr. Aleš Maver, mag. Damjan Mihevc, Andrej Možina, dr. med., dr. Iztok Simoniti, dr. Ivan Štuhec in dr. Jože Vižintin.
Morda je dogodek poleg bogatega vsebinskega vidika, ki ga je ob številu razpravljavcev težko povzeti, pomemben prav zaradi dejstva, da je do njega prišlo. Ivan Štuhec je namreč v svoji razpravi izpostavil, da v zadnjih petnajstih letih do omizja, kjer bi se srečali predstavniki različnih mnenj in argumentirano razpravljali, sploh ni prišlo. To po njegovem mnenju in tudi mnenju nekaterih drugih razpravljavcev kaže na to, da v petindvajsetih letih nismo uspeli vzpostaviti demokratične kulture. Prelomnosti dogodka s tega vidika so se manj zavedli predstavniki medijev, ki takšne zasnove nekakšnega ‘think tanka’ niso tako množično obiskali kot tistega izpred mesecev. Videti je bilo, da sva dogodku v takšni vlogi prisostvovala podpisani in Aleksander Lucu za Nedeljski dnevnik.
O vsebini razprave je težko pisati ne samo zaradi dolžine in razvejane vsebine, marveč tudi zato, ker se je avdio posnetek razprave v hotelu, kjer je bila ta organizirana, nekje izgubil. Zato bi nam lahko ostal le zapis Aleksandra Lucuja v Nedeljskem dnevniku (Kako je ‘hišnik’ izigral totalitarizem, 11.3.2015), ki podobno kot pričujoči, ne opisuje toliko samih dejstev, marveč predvsem vtise. Gre torej za komentar v enem izmed bolj branih tiskanih edicij v Sloveniji in kot vsak komentar gradi na (upravičeni) pristranskosti, čeprav neobveščen bralec tednika ne more vedeti, da gre za ta žanr. Zapis bi lahko opisali kot posmehljiv feljton, ki vendarle vsebuje kopico bolj ali manj zanesljivih in preverjenih informacij (npr. nebistveno, a netočno informacijo, da v občinstvu ni bilo ženskih predstavnic). V prispevku si skoraj vsak razpravljavec prisluži kakšen izviren nadimek ali komentar, ki nam nato ‘pomaga’ pri vrednotenju njegovih bolj ali manj točno zabeleženih oz. razumljenih izjav. Kot je tista, da naj bi Marko Bitenc podprl Združeno levico, čeprav je izjavil le, da gre za edino stranko, ki ve, kaj hoče in to tudi jasno pove, medtem ko pa je iz njegovega nastopa jasno sledilo, da sam zagovarja povsem nasprotna stališča.
Skupni imenovalec zapisa bi lahko bilo posmehovanje nekakšni paranoidni obsedenosti in strašenju z ostanki nekdanjega komunističnega režima. Avtor prispevka se sicer pohvali, da je bil na dogodek uradno povabljen in da je bil prisoten od začetka do konca – in v značilnem podtonu prispevka – še doda, da »pri pisanju niso sodelovali strici iz ozadja.« Je pa vseeno zanimivo razmisliti o motivih pisca tako branega tiskanega medija, da napiše prispevek, v katerem obračuna z omizjem (sicer po njegovem mnenju očitno zavedenih in paranoičnih) intelektualcev, ki očitno ne zanimajo širokega medijskega prostora. Ker organizatorji razprave načrtujejo še podobne dogodke, si boste morda hoteli o vsebini in tonih v prihodnje pozanimati iz prve roke.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
