K. Lipnik, Finance: Striženje Alenke Bratušek

Najbolj ekstremna oblika kapitalizma je komunizem: vse premoženje države obvladuje peščica posvečenih, država porabi več, kot ustvari, in k varčevanju spodbuja predvsem tiste, ki nimajo nič, seveda predvsem zato, da se jim lahko prihranki odvzamejo.

Socializem je »mali« komunizem in upal bi si staviti, da bodo dodatno obdavčitev premoženja, krizni davek in podobno davljenje državljanov prvi zagovarjali prvaki levo usmerjenih strank. Vse seveda pod pretvezo solidarnosti, medgeneracijske pomoči in podobnih krilatic, a v resnici imajo v glavi le oblast in svojo korist.

Če pogledamo ukrepe naše vlade v celotnem obdobju po osamosvojitvi, opazimo, da so skoraj vsako luknjo v javnih blagajnah »krpali« z zmanjševanjem socialnih pravic, ko pa je šlo dobro, so se širile pravice zaposlenih v javni upravi.

Težava Slovenije je, da država, še posebej v zadnjih petih letih, ravna kot razuzdani kapitalistični potrošnik, in ne kot preudarni vlagatelj. Takšno ravnanje zakonodajalca pa siromaši celotno Slovenijo.

Primerjajmo Slovenijo s sanacijo bank. Tam so morali lastniki in podrejeni upniki plačati skrajno ceno, če so hoteli, da banka dobi pomoč države. Seveda je treba opozoriti, da ne mali delničarji ne upniki niso bili krivi za bančno krizo, bili so le naivni in so verjeli, da bo večinski lastnik – država – poskrbel za varno poslovanje in ne bo dopustil zloma.

Toda, če so morali nekateri upniki in delničarji bank plačati skrajno ceno za državno pomoč, kakšno ceno mora plačati država, preden lahko zahteva novo pomoč od nas državljanov? Pravila za vse so v demokratičnih sistemih enaka, ali pač ne?

Več lahko preberete v Financah.