Primer Patria konkretno zoper Janeza Janšo pravno nikoli ni obstajal. Trdim, da kdor razlaga ali celo odloči drugače, ta ne odloča po pravu. Ali ne razume bistva ustavne zahteve po dolžnem pravnem postopanju (“due process of law”) ali pa ga ženejo vzgibi zunaj prava, ki imajo pred seboj le en cilj: obsoditi, ker gre za konkretno osebo, ki jo je treba obsoditi.
Takšni uporabi prava se čutim dolžnega upreti kadarkoli in za kogarkoli gre, imena me pri tem ne zanimajo. Primer proti Janši je pravna izmišljotina ne le zaradi neujemanja neugotovljenega dejanskega stanja z elementi dejanja, kakršno je opredeljeno v očitanemu kaznivem dejanju iz 269. člena kazenskega zakonika, kar so javnosti pojasnili že drugi. Gre za posiljen primer tudi zaradi ravnanj, ki so v izrecnem nasprotju z neposrednimi zahtevami ustave po pravnem – nearbitrarnem – obravnavanju. Zgolj štirje primeri v ponazoritev.
V nasprotju z dolžnim pravnim postopanjem
Prvič, poleg mednarodne judikature tudi sodba Vrhovnega sodišča RS 153/2012 z dne 1.3.2012 v nekem drugem primeru določa osnovni pravni standard za vložitev obtožnega predloga in sojenja, skladnega z dolžnim pravnim postopanjem kot nasprotjem arbitrarnega obravnavanja. Takole pravi: “Očitki so splošni in brez stika s posamičnimi konkretnimi dejanji. Taki zato obdolžencu ne omogočajo obrambe. Brez posebnega razčlenjevanja in utemeljevanja je jasno, da se obdolženec lahko brani zgolj zoper očitke, da je storil konkretno opisano dejanje, ne pa da je neugotovljenega dne zoper neugotovljene osebe na neugotovljen način ipd. storil […] kaznivo dejanje … Vsak očitek o posamičnem ravnanju mora biti vpet v podatkovno mrežo posameznega dogodka, ki ga določajo navedene nujne koordinate.” Kdor ignorira tako jasen precedens in nanj niti ob vložitvi obtožnega predloga niti pozneje v času sojenja ne odgovori, ta ravna v neposrednem nasprotju z zahtevami po dolžnem pravnem postopanju, ki so med drugim bistveni sestavni del drugega člena slovenske ustave in šestega člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Določitev širšega časovnega okvira in splošno navajanje neugotovljenih metod ipd. pri tem ne pomaga kaj dosti, saj je poanta standarda prav to, da se lahko očita le dejanje, ki je tako konkretno določeno, da se obdolženec sploh lahko brani (navede alibi, predlaga priče, ki spodbijajo konkretne navedbe glede na konkretno definirane očitane okoliščine itd.).
Ustavno nedopusten konflikt interesov
Drugič, obtožni predlog je sestavila in v proceduro vložila tožilka, ki je vedela, da je bila v ustavno nedopustnem konfliktu interesov. Resen pravni problem je, da naj bi bila tožilkin soprog in Janez Janša menda “na bojni nogi” zaradi več ponavljajočih se resnih konfliktov. Če je to res, bi se, kot sem enkrat že pojasnil, morala tožilka izločiti, še posebno ko je bila takšna izločitev, in s tem zavarovanje nepristranskosti postopka, z lahkoto mogoča. Pred nekaj leti smo v Beneški komisiji definirali skupne evropske standarde na tem področju, ki jih opisano ravnanje neposredno krši. Kdor je ignoriral to dejstvo in zavestno vztrajal pri neizločitvi, je ne le kršil ustavo, ki temelji na omenjenih standardih, ampak žal dal tudi jasno vedeti, da v tem primeru hote ali nehote odloča arbitrarno, po vzgibih zunaj prava.
Več lahko preberete na spletni strani SDS.
