Februarsko srečanje papeža Frančiška in ruskega patriarha Kirila (Ciril) na Kubi se je pripravljalo dolgo časa in v veliki tajnosti. Eden izmed protagonistov priprav je bil Slovenec msgr. Ivan Jurkovič, nadškof in apostolski nuncij v Ruski federaciji. Dan po srečanju na Kubi je papež Jurkoviča poklical iz Moskve in poslal v Ženevo, kjer bo stalni opazovalec Svetega sedeža pri Združenih narodih in Svetovni trgovinski organizaciji. Za španski katoliški tednik Alfa y Omega se je z nadškofom Jurkovičem pred kratkim pogovarjala María Martínez López. Španski izvirnik intervjuja je v celoti dostopen na tej povezavi. Prevod: Branko Cestnik.
————
Alfa y Omega: Kakšno nalogo vam je zaupal Benedikt XVI., ko vas je l. 2011 poslal v Rusijo?
Jurkovič: V Rusiji sem kot svetovalec deloval že med leti 1992 in 1996, kar je bilo zame zelo pomembno izkustvo. Takrat je Rusija izšla iz Sovjetske zveze in je bilo veliko zmede glede njene stvarnosti. Katoliška Cerkev se je po stotih letih preganjanj začela organizirati. Ko smo bili spet upravičeni do naše katoliške katedrale, je bilo v njej več kopaliških bazenov v štirih nadstropjih.
Benedikt XVI. je bil poln upanja in realizma. Dobro je poznal patriarha Cirila, saj ga je kot metropolita srečal štirikrat. Med večerjo ob Benediktovem 80. rojstnem dnevu, ki je bila pri Sveti Marti, je dejal, da ni vizije Evrope brez prave vizije odnosov med katoličani in pravoslavci. Ti odnosi se tičejo vse evropske družbe, ne samo Cerkve.
Alfa y Omega: Kaj se je spremenilo, ko ste prišli vi?
Jurkovič: Trenutna kriza v vzhodni Evropi (Ukrajina, op. ur.) je spremenila odnose med Rusijo in Evropo. V Rusiji smo začeli živeti pod sankcijami EU. Dva svetova sta se strogo razdelila. Spremenilo se je tudi razpoloženje prebivalstva do Evrope, saj zdaj ljudje trpijo. Toda srečanje na Kubi je dokazalo, da je Cerkev ostala zunaj tega konflikta, zavedajoč se, da je potrebno nadaljevati dialog. Cerkev je vedno verjela, da mora slediti svojo pot in se ne pustiti pogojevati od politike.
Alfa y Omega: Ima Patriarhat podobno vizijo?
Jurkovič: Jasno, da jo ima. Brez dvoma obstajajo različne razlage položaja, toda srečanje med papežem Frančiškom in patriarhom Cirilom pričuje, da so cerkvene oblasti prepričane, da je potrebno nadaljevati z dialogom. Uradna pozicija Cerkve je, da ostane zunaj konflikta in da pomaga v iskanju rešitev za nastali položaj.
Alfa y Omega: Kako se je srečanje pripravljalo?
Jurkovič: Malo nas je bilo, ki smo vedeli zanj. Delali smo zelo diskretno. Mislim, da je to obrodilo dober sad. Bilo je pomembno, da srečanja ni prehitro kaj pogojevalo.
Navajeni smo zadeve gledati iz organizacijskega vidika, vendar kar se dogaja v Cerkvi ni samo sad človeškega truda, temveč je sad Duha. Vsi papeži XX. stoletja so hoteli izboljšati odnose z Rusijo, zlasti po padcu Sovjetske zveze. Veliko se je delalo. V dvajsetih letih so bili trije ali štirje poskusi, da bi se papež in patriarh srečala. L. 1997 je na Dunaju skoraj uspelo. Pred desetimi leti smo prenesli Devico iz Kazana iz Rima v Moskvo (Gre za ikono velike zgodovinske in čustvene vrednosti za Ruse. Bila je v lasti Vatikana. L. 2004 jo je papež Janez Pavel II. “vrnil” v Rusijo. Op. prev.). Ustvarili smo program kulturne izmenjave. Ruski predsedniki so obiskali Vatikan. Vse to je bilo pomembno. V vsem je neka kontinuiteta.
Alfa y Omega: Kako bo srečanje na Kubi vplivalo na vsepravoslavno sinodo, ki bo meseca junija? Kako na mešano katoliško-pravoslavno teološko komisijo?
Jurkovič: Vse, kar se bo še dolgo dogajalo, se bo dogajalo pod tem znamenjem. Podoba objema je izrednega pomena, skoraj ikonskega. Ko to podobo gledajo druge pravoslavne Cerkve, se bodo čutile bolj svobodne v svojem komuniciranju z Rimom. Pomembno je, da je ta komunikacija s celotnim pravoslavnim svetom. Fotografija objema lahko opogumi druge Cerkve, ki imajo za sabo težko zgodovino, in jih spodbudi k dialogu med kristjani.
Alfa y Omega: Je bližina ruskega Patriarhata in ruske politične oblasti ovira za skupno pričevanje?
Jurkovič: Nepravično je ponavljati te obtožbe, ne da bi razumeli zgodovinskih okoliščin. Ruska Cerkev je mednarodna Cerkev, ki je navzoča v mnogih ljudstvih. Vendar vedno ohranja ruski karakter. Katoličani živimo univerzalno solidarnost, a ne smemo pozabiti, da pravoslavci živijo drugačno cerkveno obliko. Je pa tudi res, da pravoslavci stalno stopajo naprej. Današnja pravoslavna Cerkev je neodvisna bolj kot kdaj koli prej. Danes so škofi imenovani od patriarha, prej se je država v ta imenovanja vmešavala – podobno tudi v mnogih naših deželah. Ne katoliška ne pravoslavna Cerkev nista nikoli imeli tolikšne avtonomije.
Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.
