Američani so imeli svoje enote tudi po koncu 2. svetovne vojne v Furlaniji – Julijski krajini, kjer državna meja med Italijo in Jugoslavijo še ni bila določena. Oskrbovala so jih transportna letala, ki so letela na relaciji Dunaj-Videm. Pot so si Američani večkrat skrajšali tako, da so leteli čez Slovenijo, za kar niso imeli dovoljenja jugoslovanskih oblasti. Jugoslovansko vodstvo se je odločilo, da tega ne bo več dopuščalo. S sestrelitvijo vsiljivcev bi jasno pokazali, čigav je jugoslovanski zračni prostor.
Američani »iščejo bližnjice«: prva avgustovska sestrelitev nad Ljubljano
Prva tovrstna sestrelitev se je zgodila 9. avgusta 1946 nad Ljubljano, poškodovano letalo je pristalo v Bitnjah pri Kranju. Američani so ta napad takoj označili za »zahrbten, neopravičljiv, namenoma izvršen na letalo prijateljske države«. Njihov izgovor je bil, da je bilo ameriško letalo na rednem poletu, a se je na poti proti Vidmu izgubilo v nevihti. Sporočili so, da so pričakovali, da bodo jugoslovanske oblasti pomagale letalu prijateljske države, ki je skrenilo s svoje zračne poti in iskalo varnejšo smer nad jugoslovanskim teritorijem. V letalu je bilo devet oseb: posadka in potniki so preživeli, eden je bil ranjen. Posledica je bila le izmenjavanje diplomatskih not. Jugoslovanske oblasti so zasegle letalo in pridržale potnike, vendar so jih po ameriškem protestu takoj izpustili.
Richard Henry Claeys, rojen leta 1910, je bil eden izmed umrlih ameriških pilotov. Pred vojno je bil obetaven Igralec. Poleti 1941 se je prostovoljno prijavil v vojsko, nato novembra v kanadske zračne sile. Novembra 1942 je bil poslan v Anglijo, kjer je prešel v letalstvo ZDA. Od 27. julija 1944 je sodeloval pri 71 vojnih bombardiranjih. Bil je več-krat odlikovan. Dne 19. avgusta 1946 je umrl v sestrelitvi letala nad Gorjušami. Družinski arhiv Michaela Crowleyja.
Mirovna konferenca v Parizu
Dne 29. julija 1946 se je v Parizu začela mirovna konferenca, na kateri so zavezniki odločali tudi o ozemeljski pripadnosti Gorice in Trsta. Ameriški sekretar James F. Byrnes je vodjo jugoslovanske delegacije Edvarda Kardelja takoj po omenjenih dogodkih poklical na zagovor. Kardelj mu je zagotovil, da o nedovoljenih preletih in sestrelitvah ni vedel ničesar. Toda pogovori o meji so bili bolj kot ne končani.
Sestrelitev letala nad Gorjušami: dan, ko je ob železni zavesi počilo
Hujši incident, ki je bil med prvimi tovrstnimi incidenti hladne vojne, je bila sestrelitev letala nad Gorjušami, ki je povzročila pravo vojaško napetost. Kot ameriška demonstracija moči po tem dogodku je sledil prelet eskadrilje ameriških bombnikov B-29 vzdolž jugoslovanskih meja. V Washingtonu je to povzročilo tako ogorčenje, da so govorili o možnem (celo atomskem) napadu na Ljubljano, Zagreb in Beograd, pa tudi o drugih oblikah kaznovanja Jugoslavije — zlasti o odvzemu različnih oblik pomoči. Na drugi strani pa naj bi sovjetski vodja Josip Stalin ob tej sestrelitvi jugoslovanskim vojaškim in političnim oblastem celo poslal čestitke. Tudi zahodni zavezniki so to dejanje razumeli kot izkazovanje vdanosti Sovjetski zvezi.
Kaj se je dogajalo 19. avgusta 1949
Ameriško transportno letalo Douglas C-47 je čez slovensko ozemlje nedovoljeno letelo v Italijo. Jugoslovansko lovsko letalo za prestrezanje JAK-3 sta pilotirala pilot jugoslovanskih zračnih sil Vinko Vodopivec in kopilot Milorad Knežev. Dne 19. avgusta 1946 sta vzletela z letališča Lesce proti Pokljuki. Po večkratnem opozorilu, na katero se ameriška posadka ni odzvala, sta ob 10:07 dobila ukaz, da tuje letalo sestrelita. Ameriško letalo je strmoglavilo v gozdnato pobočje Ilovca (1305 na) nad Gorjušami. Posadka je štela pet članov: Richard H. Claeys, Matthew Comko, Blen H. Prestane, Che-ster J. Lower, Harold F. Schreiber. Vsi so v strmoglavljenju izgubili življenje. Očividci so trdili, da so videli dva letalca, ki sta iz letala skočila s padalom. Kasneje se je izkazalo, da to nista bila potnika letala. Uradna poročila so pisala o sodih goriva, ki naj bi jih posadka odvrgla, da bi letalo lažje pristalo.
Viktor Poklukar, takrat pomožni gozdni čuvaj na Pokljuki, je v svoj gozdarski dnevnik zapisal, da je skupaj z nemškimi vojnimi ujetniki, ki so bili takrat še na Mrzlem studencu, odšel na gašenje požara v »oddelek 36. a«, kamor je letalo pred trkom ob tla odvrglo del tovora. Kot se je spominjal in večkrat pripovedoval, je na mestu požara gorel papir, vse ostanke ožganega papirja pa je po pogašenem požaru pobrala vojska.
Dne 21. avgusta 1946, dva dneva po sestrelitvi, so najdene posmrtne ostanke ameriških letalcev pokopali v skupen grob zraven pokopališča na Koprivniku. Kraj strmoglavljenja letala si je kmalu ogledal tudi ameriški veleposlanik Richard C. Patterson. Ameriška komisija je grob odprla in poročala, da je našla ostanke le treh trupel, identificirali so lahko enega. Po pregledu terena so našli še eno truplo.
Sestrelitev letala je izzvala proteste Američanov
Za prekop posmrtnih ostankov je bil zadolžen tudi Rudolf Hribernik – Svarun, ki je v svojih spominih zapisal, da je ameriška komisija nanje gledala kot na morilce. »Najhuje je prišlo, ko so vojaki odkopali skupni grob z ostanki vseh žrtev in so se pred nami pokazale velike kartona-ste škatle UNRRA paketov.« Ker se je zbal posledic, ki bi sledile, če bi talce fotografije prišle v ameriške medije, je ukazal odvzem fotoaparatov in uničenje filmov. Na Pattersonovo zahtevo so posmrtne ostanke na Morganovi liniji z vsemi častmi predali ameriškim oblastem, ki so jih nato 25. septembra pokopale na volaškem pokopališču v Arlingtonu. Kje sta truplo petega letalca in vsebina tovora letala, še danes ostaja nerazrešena uganka.
Sestrelitev letala je izzval proteste ZDA. Grozile so celo, da bodo ustavile dobavo hrane in druge pomoči, od katere je bila Jugoslavija zelo odvisna. Jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito je dejal, da si Jugoslavija želi miru in je po dvournem posvetovanju z ameriškim veleposlanikom Pattersonom dal vojaškim poveljnikom ukaz, da ne smejo več streljati na tuja letala.
Za ameriški prelet naj bi bilo zopet krivo vreme. Po jugoslovanskih izjavah je bilo vreme jasno, vidljivost dobra, ameriško letalo pa naj ne bi upoštevalo ukazov. Ameriške priče, ki so bile takrat na Bledu, pa so trdile, da je bilo zelo oblačno. Celo tako, »da v Blejskem jezeru ni bilo niti enega kopalca«. Toda zanimivo je, da so kljub temu trdile, da so videle, kako je letalo zagorelo in strmoglavilo. Svojcem petih umrlih je Jugoslavija namenila 150.000 takratnih dolarjev odškodnine. S tem je »Titova vlada poravnala krivice, ki jih je storila z napadom na ameriška letala in ubojem 5 ameriških letalcev«. Kršitve zračnega prostora se s tem niso končale, toda do sestrelitev ni več prišlo.
Poseben dogodek za domačine
Sestrelitev letala je pretresla domačine. Že samo strmoglavljenje se je zelo zapisalo v njihov spomin. Pripovedovali so, da se je zadeto letalo obrnilo nazaj proti Gorenjski, saj se je vračalo iz smeri planine Za jamo, in hitro izgubljalo višino. Spominjajo se trupel umrlih pilotov, njihovi posmrtni ostanki in oblačila so bili vsepovsod. Prizor se je trajno zapisal v spomin vseh, ki so bili prvi na kraju dogodka in so bili takrat še otroci. Vedeli so tudi, da se je Tito ravno takrat mudil na Bledu, in to povezovali s sestrelitvijo. Zanje so bili zelo dragoceni deli letala, saj so bili iz materiala, ki ga niso imeli. Iz njih so izdelali razne kovinske izdelke, uporabne predmete in orodje: oselnik, rezalnik za testo, košare za drva, sponke za lase itn.
Kose pločevine so imeli skoraj pri vsaki hiši. Samo območje strmoglavljenja sestreljenega letala naj bi sicer po besedah nekaterih prič kasneje zavarovali ameriški vojaki in razstrelili večje ostanke, predvsem motorje, da niso bili več uporabni. Manjše dele pa je prekrila plast zemlje in korenine dreves. Pripovedi domačinov potrjujejo, da o dogodku dolgo niso govorili zaradi strahu pred kaznijo, ker so s kraja strmoglavljenja nedovoljeno jemali ostanke letala. Dogodek je vzbujal domišljijo mlajših generacij Bohinjcev, ki so iskale morebitne ostanke na mestu padca.
vir: SLO kraji, kraji in ljudje, maj 2019/ str.62-67
