“Jugoslovani” – levičarska taktika pridobivanja volivcev

Oglas za koncert srbske folk-pop pevke Svetlane Ražnatović - Cece Vir: eventim.si
Oglas za koncert srbske folk-pop pevke Svetlane Ražnatović – Cece Vir: eventim.si

Ko je govora o priznanju neke narodne skupnosti za narodno manjšino, se navadno upošteva njeno avtohtonost oziroma zgodovinskost njene poselitve na določenem območju. Slovensko skupnost v Avstraliji ali Kanadi bi težko uvrstili v to kategorijo. Tudi Poljaki v Veliki Britaniji ali pa Tunizijci v Franciji bi le stežka ustrezali tej oznaki. Vse omenjene narodnosti v svojih »novih domovinah« obstajajo le nekaj let, največ desetletij. Pri nas so tovrstne skupnosti t. i. »jugoslovanske manjšine«, torej Srbi, Hrvati, Bošnjaki, Črnogorci, Makedonci in Albanci, ki so se na območje današnje Slovenije večinoma priselili šele po 2. svetovni vojni, in sicer predvsem zaradi ekonomskih, deloma pa tudi varnostnih razlogov.

Na Slovenskem živita že druga in tretja generacija teh priseljencev, ki pa po večini še vedno gojijo bolj ali manj tesno povezanost s svojo domovino oziroma domovino svojih prednikov. Med vikendi, dopusti in prazniki obiskujejo svoje bratrance ali stare starše v BiH-u oziroma Srbiji, jesen svojega življenja pa želijo nekateri celo preživeti v svojem rodnem kraju. V takšnem primeru o avtohtonosti oziroma zgodovinskosti poselitve težko govorimo. Izjema je majhna srbska skupnost v Beli Krajini, saj tam obstaja že od 16. stoletja. Povsem drugačni zgodbi sta italijanska narodna skupnost na Primorskem in madžarska narodna skupnost v Prekmurju, ker se ponašata z več kot tisočletno tradicijo. Kaj potemtakem želijo doseči tisti, ki tako vneto zagovarjajo priznanje jugoslovanskih narodnih manjšin?

Številke, ki jih ni mogoče prezreti

Pripadniki že omenjenih jugoslovanskih manjšin, pa se pri poskusih uveljavljanja svojih manjšinskih pravic ne sklicujejo na avtohtonost, temveč na svojo številčnost. Tako se ocenjuje, da pri nas biva okoli 200.000 »Jugoslovanov«, ki svojo kulturno tradicijo ohranjajo v številnih kulturnih društvih, svoj potencial pa so v zadnjih letih poskušali okrepiti s pomočjo političnih vzvodov, vendar neuspešno.

»Jugoslovanske« manjšine si sicer prizadevajo za spremembo ustave, ki bi v novi obliki zagotavljala dolgoročno preživetje »jugoslovanskih« jezikov in kultur. Med drugim si obetajo ureditev poučevanja materinščine v osnovnih šolah, krepitev delovanja kulturnih društev, predstavnika v slovenskem parlamentu, pa tudi večjo prisotnost teh manjšin v slovenskih medijih. Nekateri celo negujejo zamisel o t. i. jugoslovanskih manjšinskih medijih.

Je slovenščina ogrožena?  

Sicer je razumljivo, da posamezne narodne skupnosti stremijo k preživetju, k obstanku svoje kulture in jezika. A zdi se, da proces asimilacije v primeru jugoslovanskih manjšin včasih poteka tudi v obratni smeri. Prav zato je zahteva po lastnih, manjšinskih medijih zanimiva in vredna debate. Res je, da pri nas nimamo t. i. »jugoslovanskih« javnih občil, zato pa mnogi slovenski mediji postajajo vse bolj »jugoslovanski«, še zlasti na levem političnem polu.

V tiskanih medijih in na elektronskih portalih se vsaj občasno obuja in neguje jugonostalgijo, medtem ko je na radijskih programih slovenska glasba že postala resno ogrožena vrsta in ji grozi izumrtje. Poleg angleške oziroma ameriške glasbe se namreč predvaja še zlasti »jugoslovanska« glasba. Ta se sicer pojavlja tudi na številnih koncertih, ki jih že mesece pred omenjenimi dogodki naznanjajo številni jumbo plakati stoječi ob najbolj prometnih cestah.

Izumrtje »jugoslovanskih« jezikov na naših tleh se zdi malce za lase privlečena teorija, saj mnogi »Jugoslovani« še po desetletjih bivanja na Slovenskem, lokalnega jezika ne obvladajo najbolje. Verjetno za takšno stanje ni kriv prenizek IQ na področju jezikovnih spretnosti. Takšna situacija sicer  kaže na mačehovski odnos Slovencev samih do lastnega jezika ter na hlapčevsko mentaliteto, ki je pripravljena popuščati in se podrejati, tako kot v dobrih starih avstroogrskih časih, ko je nemščina v javnem življenju triumfirala nad slovenščino.

Kam pes levo taco moli?   

V Združeni levici, se je pred časom pojavilo mnenje, da bi morali dati »bratstvu jugoslovanskih narodov«, ki smo ga zasnovali še v dobrem starem političnem sistemu, v teh za evropsko enotnost težkih časih, večji pomen. To bi menda lahko dosegli s priznanjem jugoslovanskih skupnosti kot narodnih manjšin, s tem pa naj bi družbo naredili za bolj enakopravno.

Ob takšnem razmišljanju se zastavlja vprašanje: Ali gre za nepoznavanje oziroma ignoriranje besede »avtohtonost«, ali pa gre za povsem racionalno razmišljanje, ki v sebi skriva željo po pridobivanju novih ideoloških privržencev in volivcev? DeSUS že »ribari« med upokojenci. Gre Levica po njegovih stopinjah, le da je svoj trnek z vabo zalučala med »Jugoslovane« in jugonostalgike?