V vojaški šoli za rezervne oficirje v Bitoli (leto 1952/53) so nas učili, da je bilo partizansko vojevanje tako močno, da je morala Nemčija imeti v Jugoslaviji najelitnejšo vojaško skupino, SS Prinz Eugen Division. Sem se pa o tem pogovarjal s prijatelji iz Nemčije:
Najprej okoliščina: Med vojno, v izseljeništvu, sem bil, kot 15/16 leten mladenič za hlapca pri velikem kmetu Francu Rauhu, v Zell a.d. Rot (južna Nemčija). Skupaj z bratom Zvonkom sva bila vključena v njihovo družino. Imeli so sina Franca (13 let) ter hči Elfriede (15 let). Po koncu vojne smo se vrnili domov (julij 1945). Dvajset let pozneje mi je Elfriede pisala, da bi me, skupaj z možem in otrokoma obiskala, ker bi rada videla mojo mamo. In prišli so, srečali smo se v Ljubljani, naslednji dan pa smo se namenili za odhod na Jelše (mojo rojstno vas sredi krškega polja). »Moral mi boš s svojim mercedesom slediti, sem rekel Elfriedinemu soprogu, da se v neznanih krajih ne izgubiš«.
»Ne bom se izgubil, saj poznam vso Jugoslavijo«. In sledila je pripoved, da se je kot 17 letni fant, tik pred vojno, prijavil v SS Prinz Eugen Division, bil je tankist in je preživel, eden izmed redkih v tej enoti, vso vojno. Ob tem sem uporabil »svoje znanje« o tej vojaški enoti, češ da se je morala bojevati s partizani. Pa me je čudno gledal, ker ni razumel besede »bojevati«. »Sem smo prihajali od časa do časa na oddih ter izpopolnjevanje«. A slišal je, da se je neka njihova četa nekje spoprijela z nekimi partizani, ampak, da o bojevanju ne ve nič.
Ko sem bral Zdešarjevo pripovedovanje na Časniku sklepam, da je to zares tako bilo, da Zdešar zadevo pozna in drugič, da nas je zgodovina o tem napačno učila.
(po spominu zapisal Jože Strgar)
