V drugi polovici leta 1994, pred zaključkom podaljšanega mandata, so me pogosto spraševali:« Ali res ne boste kandidirali?« Omenjeno vprašanje nadvse pomembno in je do mene z vseh strani prihajalo kar pogosto. Dovolj zgodaj sem se odločil, da ob koncu svojega mandata ne bom več kandidiral. Tistih slabih pet let (1990-konec leta 1994) je bilo dovolj napornih in rekel sem si, da moram s svojim županovanjem vsaj začasno prenehati.
Sem pa iskal drugega primernega kandidata, ki bi kandidiral namesto mene. Najprej sem nagovoril dr. Boža Kralja, ki je bil prisoten pri vodenju mesta ves moj mandat in je dobro poznal probleme Ljubljane. Odklonil je. Potem sem nagovoril dr. Lojzeta Marinčka, ki je kot predsednik mestnega Demosa pri upravljanju mesta tudi lepo sodeloval. Nagovoril ali pomislil sem še na tega ali onega. Z iskanjem primernega kandidata sem končal pri dr. Jožetu Kušarju, takratnem prorektorju ljubljanske univerze. Bil je pripravljen kandidirati. Toda takratni predsednik mestnega odbora SKD, ki mu je načeloval mladi Boštjan Turk, J. Kušarja ni podprl. Še vedno mislim, da bi J. Kušar imel možnost za zmago. Celotno vodstvo Slovenskih krščanskih demokratov tako na državni kakor tudi na mestni ravni se ni zavedalo pomembnosti županskega mesta v prestolnici države. Tako nisem uspel.
Medtem se je nabralo kar nekaj drugih kandidatov, med njimi celo France Bučar in Dimitrij Rupel. Značilno za D. Rupla je bilo, da je kandidiral na listi revolucionarjev, a je hkrati bil kandidat bivšega Demosa. Vsekakor, imel je največ možnosti in je tudi zmagal. Zato pa so do mene od drugod prihajale želje in zahteve, da moram sam na vsak način naslednjič ponovno kandidirati. Prihajali so posamezniki – najprej vsi iz predsedstva Skupščine Mestne občine Ljubljane in članov njenega Izvršnega sveta. Podpredsednik Miklavž Kržan je bil najbolj vztrajen, podobno tudi gospa Lidija Drobnič, pa tudi Dimitrij Kovačič, medtem ko pravega uradnega vabila ali zahteve s strani stranke SKD ni bilo.
Enkrat je prišla kar skupina ljudi skupaj s Cirilom Rotarjem in Božom Kraljem na čelu, vsi iz drugih Demosovih strank in rekli so: »Samo pod enim pogojem se smete odpovedati kandidaturi za župana,« in sicer, »če boste kandidirali za predsednika države.« Izgovarjal sem se, da za kaj takega nisem sposoben. Pa so glede tega imeli pripravljeno mnenje. Rekli so: »Volitve za predsednika države bodo čez dve leti, časa za priprave imate dovolj!« Svoje stališče so zavzeto utemeljevali.
To novo ter nepričakovano stališče uglednih ljudi sem zaupal visokemu funkcionarju stranke SKD Izidorju Rejcu. To je bil čas, ko je bila SKD močna stranka. Hotel sem ga pravzaprav vprašati, kaj bi o tem rekla stranka. Poslušal in prikimaval je, kaj pa je v resnici mislil, nisem, mogel ugotoviti. Pričakoval sem njihovo mnenje. A odgovora ni bilo. Ali ni ničesar ukrenil ali je bilo kaj drugega, v moji stranki o čem takšnem očitno niso razmišljali. Vse pobude od drugod so preslišali, sami pa tudi niso imeli posluha ne za Ljubljano in tudi ne za državo, kaj šele za uspešnega župana, kar so zame vsi po vrsti zatrjevali, da sem.
V takšnem ozračju se je kot kandidat pojavil dr. Dimitrij Rupel, član nekdanje Demokratske stranke, ki je potem na volitvah tudi zmagal. Ker pa se je po treh letih odpovedal svojemu županstvu in odšel za veleposlanika v Združene države Amerike, je bilo župansko mesto spet izpraznjeno in spet so se pripravljale volitve. Najprej in za kratek čas, do izteka mandata, je županstvo prevzela Vika Potočnik Potem pa so bile na programu nove redne volitve. V času njenega kratkega nadomestnega županovanja se je ob meni odprla nova ofenziva, spet z željo in zahtevo, da vendar moram za ljubljanskega župana vsaj sedaj kandidirati. Celo na dom so prihajali različni spodbujevalci, npr. meni nepoznani gospodje s Kliničnega centra, in to kar dvakrat. Rekli so: »Ne morete dovoliti, da bi Ljubljani vladala Vika Potočnik. Kandidirajte, s Kliničnega centra boste dobili pet tisoč glasov.« Ljudje z vseh koncev Slovenije, celo s podeželja in iz najrazličnejših strank so mi ustno in pisno prigovarjali, naj kandidiram.
A zanimivo, od moje stranke SKD spet nič. Posamezniki so se sicer zavzeto oglašali, a nič uradnega. Še vedno ne razumem, od kod se je pri takratni SKD »ugnezdila« takšna brezbrižnost do usode Ljubljane. Dr. Jože Rant, član SKD in vnet zagovornik za ponovno kandidaturo, je skupaj z nekaj somišljeniki menil, da če se vodstvo stranke nič ne zmeni, naj kandidiram samostojno, brez nje, češ da mi je tudi v tem primeru odprta pot do ponovne izvolitve.
V takšnem splošnem in navdihujočem vzdušju sem počasi sprejemal misel, da bi vendarle kandidiral. S to mislijo sem se napotil na magistrat, da bi se o tem posvetoval z D. Kovačičem, ki je bil takrat v mestni skupščini, še vedno član SDS in nadvse aktiven mestni svetnik. K pogovoru je poklical še svojega strankarskega kolega, tudi mestnega svetnika Milana Zvera. D. Kovačič je bil mnenja, da je prav, ker sem se tako odločil, medtem ko je M. Zver takoj dodal, da se bodo o tem v stranki posvetovali, vprašali bodo predsednika Janeza Janšo in da me bodo, s preverjenim mnenjem, v kratkem obvestili.
Minili so tedni, morda mesec in zgodilo se ni nič, nobenega obvestila z njihove strani. Potem pa smo nekega dne brali javno vabilo za predvolilni zbor na Kongresnem trgu. Bil je vtis, kakor da zbor organizirata obe stranki – SDS in SKD, čeprav me o tem ni nihče uradno obvestil. Od mojih predlagateljev sem dobil namig, naj se za nastop in zborovanje na Kongresnem trgu temeljito pripravim. Čeprav rahlo negotov o tem, kaj vse se bo na zboru dogajalo, sem se le pripravil za nastop. Ob govorniškem odru so se drenjali člani SDS s predsednikom J. Janšo na čelu. S strani SKD nas je bilo manj in predsednika L. Peterleta ni bilo med nami. Bila pa je tam tajnica Hilda Tovšak, ki je bila ves čas nekako tiho in nerazpoložena. Mene sploh ni nagovorila. Pozneje se je izkazalo, da je bil med obema strankama neke vrste spor, kar smo zgolj slutili, a nič natančnega vedeli.
Tako smo čakali na začetek zborovanja in po pozdravnih besedah smo zaslišali napoved, da bo nastopil kandidat za ljubljanskega župana univerzitetni prof. Anton Jeglič. To je bilo nekaj čisto novega in nepričakovanega. O njem nismo do tedaj še nič slišali. Kdo in od kod je ta kandidat, smo se spraševali. Sam sem v tistem času poznal večino univerzitetnih profesorjev v Ljubljani, a o njem nisem še nikoli nič slišal. Planinskega vestnika nisem več prebiral – tam je bil, kakor sem pozneje slišal, sodelavec in med planinci znan. Nihče v bližini tudi ni vedel o njem kaj povedati. Rekel bi, da je bil za večino ljudi neznana osebnost. Kandidat je nastopil, njegov govor je bil nekako bledičen, brez »županskega zagona«, in dobil je rahel odmev.
Kako je v Ljubljani zavladala Vika Potočnik. In potem naprej vse do danes same zmage levih strank vse do Zorana Jankoviča.
Po njegovem govoru smo se kaj hitro razšli, sam pa sem lahko le razmišljal, kaj se je pravzaprav. zgodilo. Kdo je vsemu temu botroval? Po volitvah, ki so kmalu po tem dogodku sledile, je v Ljubljani zavladala Vika Potočnik. In potem naprej vse do danes, same zmage levih strank vse do Zorana Jankoviča. Tako imamo sedaj v Ljubljani Stožice, pravo nadlego, s katero bomo imeli še in še težave, nimamo pa na primer urejenega mestnega in primestnega prometa. Niti ustrezne avtobusne postaje nimamo, kar je čista posebnost daleč naokoli. To je prava in močno negativna podoba Ljubljane. Podobno državi se je tudi Ljubljana močno zadolžila, kar je za njen razvoj in nujne ukrepe nadvse škodljivo, a Z. Jankovič z lahkoto še naprej zmaguje.
Po odmevih in nadaljnjih dogodkih sodeč sta Zbor na Kongresnem trgu pripravljali obe stranki, SDS in SKD. Ali so se dogovarjali tudi o programu in kandidatih za županske volitve, tega nisem izvedel, pravzaprav se za te reči pozneje nisem več zanimal. Razvijal in ohranjal sem zgolj lastne misli in se le redko pogovarjal z ljudmi, ki so me nagovarjali za kandidaturo.
Nekaj podobnega se mi je v življenju že enkrat zgodilo, ko sem v starem socializmu sredi 70. let prejšnjega stoletja kandidiral za urednika strokovne revije Moj mali svet. Tudi takrat so me za kandidaturo nagovorili ljudje iz strokovnih krogov, celo takšni z utrjenim političnim ozadjem. Bil sem med kandidati edini, ki sem izpolnjeval razpisane in strokovne pogoje, a sem bil zavrnjen. Partijski komite je tako odločil, češ da pišem v cerkvene časopise in da prav zato ne morem urednikovati javni reviji. Tudi takrat se nihče izmed predlagateljev ni javno vprašal ali se ni upal vprašati, zakaj so me zavrnili. Torej, dokaz za nenavadno podobnost. Strah pred odkritim javnim delovanjem in odkritim mišljenjem, ki ga je k nam prinesel in uveljavil komunizem, se je obdržal v različnih oblikah in ob različnih namenih še naprej, celo v današnji čas, ko ga ne bi smelo več biti. —
Po teh dogodkih se mi je odprla možnost, da sem se spet posvetil svojemu strokovnemu delu in pisanju spominov, ki so pozneje izhajali v Družini in v letu 1999 izšli v knjigi. A vprašanje, zakaj se SDS ni odzvala na dogovor, kakor je zgoraj omenjen in predlagala za županskega kandidata prof. Antona Jegliča, mi je ostalo nerešeno. Ali so mislili, da bo zmagal? Morda, a to bi bilo dokaj preprosto, ali bolje, nerealno politično pričakovanje. Moralo je biti še kaj drugega in tisto drugo me ob »polomiji« z zadnjimi ljubljanskimi župani še vedno vznemirja. Takrat se je začela tragedija z upravljanjem Ljubljane. Kdo in zakaj je predlagal ali morda izsilil kandidaturo razmeroma neznanega kandidata? Ali je šlo zgolj za to, da Jože Strgar, človek, ki se izreka za katoličana, v Ljubljani ne sme vladati? Ostaja upanje, da bo prodorna misel za oživljanje Ljubljane, ki še živi, morda našla odgovor za tolikšno takratno polomijo in da bo prestolnica ob svojem času spet zaživela, dobila dostojno mestno upravo in župana po njeni meri.