Posameznik je mozaik in Janković tudi. Za javnost zanimivi kamenčki tega mozaika so Janković s kupovanjem mature za svojega sina, Janković kot šef Electe , podjetja z ruskimi poslovnimi metodami, in Janković, prvi mož Mercatorja, ki zdaj to svojo osvojitev spravlja v posle z Electo. Ko zahodni časopisi opisujejo poslovni in družbeni kaos v Rusiji, uporabljajo za tak tip ljudi izraz tycoon, v prostem prevodu nekakšen roparski kapitalist. /…/
Na vrh Mercatorja je priplezal tip poslovneža, kakršnih je v nizkih nadstropjih slovenske poslovne tranzicije z njenim neusmiljenim bojem za preboj in preživetje najbrž precej, v srednjih in visokih pa so, kot se zdi, vendarle še manjšina, izjema. Kako dolgo še? Razplet primera Janković bo izjemno simptomatičen in pomemben. Tu nikakor ne gre zgolj za individualno usodo. Od razpleta primera Janković je v marsičem odvisno, kako se bodo razvijali poslovni standardi in kultura v gospodarstvu.«
To so besede, s katerimi je Janko Lorenci leta 1998 opisoval vzpon Zorana Jankovića (Z. J., napaka v eliti?, Sobotna priloga Dela, 5. septembra 1998). Lorencijeva življenjska sopotnica Mija Repovž je v istem obdobju in istem časopisu v nekaj nadaljevanjih podrobno popisala Jankovićeve dubiozne posle v Mercatorju z družinskim podjetjem Electo ter brezskrupulozno uničevanje in bankrote majhnih gradbenih podjetij, ki so sodelovala v Electinih investicijskih poslih za Mercator.
Menedžerske metode na občini
Pri zadnjem gre nedvomno za še eno zanimivo inovativno poslovno metodo vsestransko sposobnega menedžerja na županskem mestu. V vmesnem času so se vsi Lorencijevi strahovi uresničili – Jankovićeve menedžerske metode so najprej prerasle v uveljavljene sporne »poslovne standarde in menedžersko kulturo« v Sloveniji, na koncu pa tudi v uveljavljen »standard županovanja«.Zoran Janković je v vmesnem času najprej prevzel vodenje Ljubljane, kjer je nadaljeval uporabo »strateških pristopov« in »menedžerskih metod«, ki jih obvlada. Rezultat njegove »strategije« so tokrat posodobljena infrastruktura Ljubljane ter seveda zloglasni stadion. Vse skupaj za ceno nekaj sto milijonov evrov dolga, ki ga bo glede na krizne razmere in umik strateških zasebnih partnerjev treba plačati iz žepa davkoplačevalcev. Rezultat njegovih menedžerskih metod pa so izsiljeni donatorji in partnerji, številni bankroti nepoplačanih podizvajalcev, en samomor nepoplačanega podjetnika ter seveda številni nepremičninski posli podjetij družinskih članov in povezanih oseb z nezazidljivimi zemljišči na območju mestne občine, ki so nenadoma postala zazidljiva. Kot smo lahko izvedeli iz dokumentov iz preiskave Dursa, ki so pricurljali v javnost, je v vmesnem času župan Janković plačilni promet (blokiranega) družinskega podjetja Electa, formalno v lasti njegovih družinskih članov, de facto vodil kar prek svojega osebnega transakcijskega računa.
Vsi kradejo
To potrjuje Jankovićeva relativna zmaga na nedeljskih parlamentarnih volitvah. Volivci, predvsem tisti v osrednji Sloveniji, so očitno ocenili, da Jankovićev standard županovanja ni (dovolj) problematičen. Tako kot zanje ni bilo (dovolj) problematično njegovo vodenje poslov v Mercatorju. Očitno so ocenili, da je v situaciji, kjer se zdi, da vsi politiki kradejo ali so zapleteni v korupcijske škandale, Janković boljša izbira, kajti za Jankovićem ostane vsaj kakšen prenovljen trg in nov stadion, za drugimi politiki pa nič otipljivega.
Seveda ta razlaga ne pokrije vseh vzgibov volivcev, ki so se izrekli za Jankovića. Precejšen del premika v sentimentu volivcev nedvomno temelji na oceni, da je Janković kljub svojim spornim metodam vodenja in, milo rečeno, sumljivi vpletenosti družinskih poslov v županske manj nevaren za razvoj demokracije v državi kot recimo Janša. Precejšen del premika volilnega telesa pa najverjetneje temelji na Jankovićevi velikodušni obljubi višjega standarda. Volivci nočejo soočenja s krizno situacijo na grški način, nočejo »znoja, krvi in solza«, da se skupaj prebijemo skozi težke razmere, hočejo boljše življenje. In to zdaj. Volilna matematika povprečnega volivca je, ko izločimo ideološke determinante, zelo preprosta.
No, sam znancem, ki trdijo, da so v nedeljo glasovali za Jankovića, rad povem, da so s tem glasovali za »đukanovićevsko Slovenijo prihodnosti«, če bodo imeli srečo, pa morda le za »berlusconijevsko«. Pogledi, ki se mi vrnejo, segajo od ubijalskih do nejevernih.
Toda dejstva so neusmiljena. Če ekstrapoliramo Jankovićevo kariero od podjetnika, menedžerja največjega podjetja v državi do župana največjega mesta v državi v kariero voditelja mikro države, so paralele z drugimi državami na dlani. In zaskrbljenost na mestu. Nekdo, ki pozna samo sporne, nečedne in brutalne poslovne metode, nekdo, ki svoj položaj v instituciji (podjetju, občini) zlorablja za zasebne družinske posle v strogo lokalnem, napol balkanskem okolju, se ne more razviti v uglajenega politika Pahorjevega kova, ki si želi vabila na dunajski Opernball, ali širokega svetovljanskega državnika Drnovškovega kova, ki bi se v govoru na sedežu Združenih narodov v New Yorku zavzel za begunce v Sudanu. Nekdo z Jankovićevim pedigrejem in njegovo »zakladnico« metod poslovanja in vodenja lahko gradi samo na tem, kar mu je v krvi in kar zna.
Preberite članek do konca na Finance.si.
