Včasih kakšen komentar bolj potrebuje komentar od tistega, o čemer je v komentarju govora. Tako je tudi s tem v Dnevniku, Pismu tovarišem, ki ga je spisal Jože Poglajen. Vprašati se moramo, kako je ta človek lahko šokiran nad Pahorjevimi izjavami, ali pa se v resnici le pretvarja in služi nekim drugim interesom.
Razlogi za Pahorjevo soliranje so očitno bolj iracionalni. Prvi je že pregovorna Pahorjeva samovšečnost. To je bila tudi stalnica njegovega vodenja vlade. Tokrat ji dodaja še pridih zarotništva, ki smo ga bolj vajeni slišati iz ust Janeza Janše ali prebrati iz njegovih spletnih spisov. V vlado ne gre, ker je Janković zgolj oblika zarote Milana Kučana in še nekaterih vplivnih prišepetovalcev, Pahor sporoča tovarišem.
Borut Pahor v svojem pismu iz bolnišnice ni opozoril na nič takšnega, o čemer ne bi namigoval že prej v predvolilni kampanji. Je pač ocenil, da bi SD bolj kot sodelovanje v vladni koaliciji koristila opozicija. Morebiti se boji, da bo v koaliciji žrtev zakulisnih iger, ki bodo skušale uničiti ne le njega, ampak celotno stranko in jo podrediti novi Jankovićevi tvorbi. Mogoče se boji, da bodo razmere v svetu in v Sloveniji tako katastrofalne, da bo vsak, ki bo udeležen pri oblasti, tvegal svoje politično preživetje, saj bodo po nekaj letih krize volivci spet iskali nove obraze, tokrat še malo bolj razburjeni in sovražni. Kakorkoli, nič šokantnega ni na njegovih izjavah, še manj pa gre za neko osebno kaprico. Podobno bi svoje možnosti tehtal vsak spodoben analitik.
SD so ključna stranka, brez katere bo težko prišlo do Jankovićeve vlade, zato so tudi na udaru, vendar ne smemo pozabiti, da sta tukaj še dve politični stranki, ki sta v podobnem položaju, ko se morata odločati o svoji prihodnosti. SLS in Državljanska lista Gregorja Viranta pošiljata podobne signale kot Pahor, se ostro pogajata za morebitne položaje v novi vladi in se sprašujeta, če morebiti ne bi bilo modro ostati v opoziciji. Razlike med strankami in tudi razmere v svetu in Sloveniji namreč niso takšne, da bi lahko kar brezglavo silili na oblast. Kljub temu bo pritisk na SD večji, saj je tudi bolj možen. V stranki je namreč nekaj nezadovoljstva nad predsednikom, hkrati je tudi dovolj podpore za vstop v koalicijo. Takšna vprašanja, kot jih spodaj postavlja Poglajen, gre zavoljo tega razumeti predvsem kot obliko pritiska.
Ko smo že pri zarotah, govorica, da je Pahorju nekdo, recimo Vatikan ali v EU prevladujoča desnica, naročil, naj za dobro plačano službo zminira Jankovića, zveni kot zarota, toda ali je to tudi popolnoma izključeno? Kje se takšne zarotniške konstrukcije končajo, je težko predvideti. Ni pa težko videti, da Borut Pahor pred očmi celotne javnosti uspešno dela politični samomor.
Pri tem se mi postavlja neko drugo vprašanje. Mar v resnici ta politična opcija, ki je lansirala Zorana Jankovića, ni tista, ki dela politični samomor? Menim, da je tokrat bilo zadnjič, ko je nekdo lahko čez noč ustvaril zmagovito stranko in z njo zmagal. Namreč, morebiti Janez Janša res ne more zmagati, glasovi pa se lahko prerazporedijo h kakšni SLS ali Virantovi listi. Če ne bo vidnega napredka v razvoju države, če bodo ljudje še bolj nezadovoljni, jih niti strašenje z Janšo ne bo več prepričalo, še manj obljube o prihodu menedžerja, ki četudi ne povsem čist, zna vladati. Še več, z izbrisom LDS-a in Zaresa se je v slovenskem političnem prostoru za Virantove fante pojavila možnost, da redefinirajo to, kar pri nas velja za liberalno opcijo, kar pa pomeni tako velik politični premik, da lahko v prihodnje konservativno liberalna opcija doseže večino nad socialno demokratsko, ki se mora soočiti še s tem, da ji celo marsikateri socialni demokrat očita, da ga ne predstavlja, saj da je prej le izraz nekih zakulisnih iger in državnega, ‘tovarišijskega’ kapitalizma.
Ta Jankovićeva zmaga se lahko izkaže za bolj Pirovo.
Vir: blog Jinov svet
