Vsi prebiramo o politiki. Vsi razmišljamo o politiki. Večina se nas joče ob misli na politiko. In večina se ne bo udeležila volitev.
»Slovensko jamranje«
Virant je vrnil denar, ki ga je dolgoval. Pohvale vredno. Sedaj ga bom zagotovo obkrožil 4. decembra. Janša je na zatožni klopi. Njega ne volit. On je »fuj«. Zakaj pa ne bi volil Jelinčiča, ki bo mogoče zadovoljil nacionalistične apetite nekaterih ljudi? Preveč razmišljanja. Raje gledam Trdoglavce. Veliko enostavneje je 4. decembra zvečer jamrati, kako, da smo slabo izbrali in da bo država šla v še večjio»maloro«, kot je že. Mogoče za nekoga smešno, vem pa, da je boleče resnično. In lahko jemljete te vrstice kot burlesko in mogoče bo Branko Djurić iz tega kdaj naredil komedijo, ki bo prikazovala zabite Slovenceljne (kot bi se izrazila Svetlana Makarovič), kako z zadnjo platjo na zofi in s pivom v roki (ne) odločajo o svoji bodočnosti.
Soočenja
Kakšno soočenje je to, da povabiš skupino politikov v en studio, jim nasproti postaviš novinarko brez kakršnekoli avtoritete in tribuno s publiko, ki se kot živali derejo in žvižgajo? Včasih resnično pričakujem, da bo na sredo studia priletela kakšna bakla, kot na tekmah NK Maribora. In potem seveda gledalec, to sem jaz, pričakuje, da se bo povedalo tudi kaj takšnega, kar ne prebiramo v Večeru, praktično že pol leta, in da bo voditeljica tudi kaj izvlekla iz njih, tako kot se je v zlatih letih to počelo v Trenjih. Na tem mestu nisem prepričan, ali je novinarka le dovolj omikana, da ne ponori, ali pa je resnično naivna, ko ji politiki odgovarjajo na vprašanja.
Promocije
Še najbolj smešni del političnih kampanj pa so promocije. Sedaj jih vrtijo na praktično vseh radijih in povsod so enako neumni. Sploh neumno pa mi je, ko stranke uporabijo »slovenske zvezdnike«, da promovirajo določene stranke. Ah, lepo vas prosim, pa saj to je že na meji brutalno neumnega. Alil judje resnično padejo na to finto? Ali bi si jaz resnično premislil in spremenil moje stališče, če bi mi Jan Plestenjak zaigral na kitaro komad On(a) sanja o Ljubljani? In da ne omenjam Facebooka. To je šele neumno, čeprav praktično in zastonj. Ampak vseeno zelo neumno. Če je uspelo na ta način Obami, ki sem ga tudi sam podpiral, čeprav nisem imel od tega ničesar in nimam še sedaj, še ne pomeni, da bo to uspelo tudi slovenskim politikom. Predvsem zato, ker je »trg zasičen s podobnimi produkti«, kot bi se izrazili ekonomisti. In kot vemo, podobni produkti zbijajo ceno, v tem primeru možnost za uspeh. Veliko bolj so mi simpatične zloženke, ali bolje, knjižice, ki jih poštar dostavi v nabiralnik. Spadam pač med tiste ljudi, ki imajo veliko prostega časa, ko sedijo na stranišču.
Generacijsko približevanje
Pred kratkim, sem bil priča »močni politični debati« na Facebooku, ki jo je sestavljala četica letnikov 93. In s tem ne mislim, da so bili stari 93, ampak so bili rojeni leta 1993. In so na vse pretege zatrjevali, kako da Janša ni naredil ničesar za državo in da Erjavca pa človek resnično ne more voliti, ker je preveč smešen. In še bi lahko našteval, a se ne spominjam več podrobnosti. In seveda ti mladeniči in mladenke ne bodo oddali svojih glasov. Mogoče nekateri, ker bodo šli prvič na volitve. Da vidijo, kakšen »filing« je to. Ampak povedati sem želel nekaj druga. Zakaj se politiki ne obračajo na mlajše generacije? Ali niso prav oni tisti, ki bodo krojili gospodarstvo te »plemenske zveze«, Republike Slovenije? Verjamem pa, da bi se veliko mladih nadobudnežev z veseljem udeleževalo volitev, če bi se odločalo o zadevah, ki bi se dejansko tikale njihovih interesov, kot je na primer vprašanje marihuane. In namesto, da jo preganjajo, naj jo raje uporabijo v svojo korist (mislim mladino, ne marihuane).
Foto: Volitve 2011
