Ne razumem, zakaj nekateri slovenski politiki, intelektualci in posamezniki še vedno ne verjamejo, da se je druga svetovna vojna končala 9. maja leta 1945 in da je slovenskemu narodu, z izvolitvijo političnih strank, združenih v koalicijo DEMOS, s pomočjo narodove odločitve na plebiscitu 23. decembra leta 1990, 25. junija leta 1991 uspelo razglasiti slovensko suverenost. Danes velikokrat slišim, da smo bili takrat Slovenci najbolj enotni. A žal, z bolj natančno analizo takratnih dogodkov, nastane veliki dvom, ali je bilo to res.
Prav tako ne razumem, da številni državljani in državljanke, še vedno ne sprejmejo tega, da smo se za demokratično družbeno ureditev, odločili aprila leta 1990. Takrat smo prvič smeli na volitvah izbirati med večjim številom političnih strank in kandidati. Da želimo komunistično diktaturo zamenjati za demokratično ureditev, pa smo dokončno potrdili na plebiscitu.
Tako kot demokracija, tudi drugi družbeni sistemi niso popolni. Prednost pri demokraciji pred drugimi je v tem, da nam omogoča volitve, ko se odločamo, kdo nas bo štiri leta zastopal v vodstvu države. Seveda je naša demokracija še vedno v povojih in zanjo se je potrebno zavzamati sleherni dan.
Simboli niso vrednota, so lahko le znak spoštovanja. Zakaj toliko političnega in medijskega zgražanja zaradi proslave v Rovtah pri Logatcu, ki so jo pripravili domačini v spomin domobranstva in obeležja, ko so pred 20 leti ob cerkvi postavili spominsko ploščo 217 domačinom , žrtvam, ki so jih je po koncu II. svetovne vojne pobile Titove specialne enote slovenskih komunistov. Čeprav je bil glavni govornik predsednik SDS Janez Janša, je bil njegov govor ob naštevanju dejstev, zakaj je pred 70 leti prišlo do ustanovitve domobranskih enot, povsem zgodovinski, če odmislim vmesne komentarje, mimo katerih tudi nekateri slovenski zgodovinarji ne bi smeli z gluhimi ušesi.
In kakšna je razlika med proslavo in protestom, ki se je odvijal ne daleč od prizorišča v Rovtah. Nič ni narobe, če imamo različna mnenja in poglede na čas in dogodke izpred desetletij. Je pa zelo narobe, če sovražno, z zmerjanjem, z izpostavljanjem revolucionarnih simbolov in pljuvanjem na pred več deset let nazaj pobite rojake, ki ležijo v več kot šeststo grobiščih po Sloveniji, izražamo nestrpnost in hujskaštvo. Še bolj me čudi to, da je omenjen protest vodil profesor dr. Jože Pirjevec, ki je v času komunistične diktature na slovenskih tleh, lepo živel v zavetju Italijanke države. V državi kamor smo Slovenci desetletja hodili po, za življenje, nujne artikle, od živil do oblačil?
Le dan ali dva po tem dogodku sta slovenska politika in kultura z vsemi častmi sprejeli stoletnika g. Borisa Pahorja, enega največjih Slovencev. Ker so ga ob tem sprejele in hvalile najvišje politične in kulturne glave na slovenskem, se ob tem nehote vprašam, če je bila to tiha sprava. Ker vemo, da je bil g. Boris Pahor veliki prijatelj Kocbeka s katerim sta prva obelodanila komunistične poboje na slovenskem in zato postala nezaželena, oziroma, so bila njuna literarna dela v 70 letih prejšnjega stoletja celo prepovedana. Sprašujem se ali je danes g. Boris Pahor, ki je pred spomenikom Edvarda Kocbeka javno obsodil fašizem, nacizem in tudi komunizem, prijatelj ali sovražnik? Je morda g. Boris Pahor prepričal predsednika države in parlamentarno večino, da dokončno obsodita dejanja komunističnega sistem in s tem odpreta pot do dokončne sprave?
Foto: Wikipedia
