Je čas za socialdemokracijo?

Recenzija knjige: Tony Judt, Ill fares the land, The Penguin Press, New York, 2010, ISBN 978-1-59420-276-6

Tonya Judta poznamo predvsem kot zgodovinarja, kot avtorja zares izvrstnega dela “Postwar”, na voljo tudi v slovenskem prevodu “Povojna Evropa” . Pri knjigi me je pritegnilo predvsem dvoje: avtor povojno Evropo razlaga, ne niza le dogajanj, poleg tega pa nameri kar dostojno pozornost Vzhodni Evropi, vključno z lucidno razlago odnosa do Sovjetske zveze, komunizma in tudi t.i. “kolaboracije”.

V zadnji knjigi “Ill fares the land”, iz avtorja še vedno govori zgodovinar, a še bolj in nekoliko presenetljivo Tony Judt osebno, kot levičarski intelektualec. Delo – zadnja leta Tony Judt boleha za težko nevrološko boleznijo – je nekakšno njegovo sporočilo mlademu rodu, velika apologija social-demokracije (ne torej levičarstva kar počez).

Bolezen, ki pesti deželo je po prepričanju Judta zmotno prepričanje, ki je zajelo Evropo in svet od Margareth Thatcher in Ronalda Reagana do Tonya Blaira, da je namreč država tako rekoč odveč in jo je potrebno skrčiti na minimum. Nekako od konca sedemdesetih let naj bi zahodni svet zavrnil osnovno premiso povojne Evrope – zmanjševati socialne razlike, pa tudi osnovno premiso zadnjih stoletij zahodne civilizacije o izgradnji države, ki bo poskrbela za skupno dobro. Zahodni svet je zajelo občudovanje in čaščenje bogatih, na nezaposlene se pričenja gledati kot na nesposobneže, vsaj deloma krive za svoj status. Pričeli smo razmišljati “ekonomistično”, meni Judt.

Novolevičarski dvomi v državo

Zelo prepričljiv je avtorjev zgodovinski pregled, kako je do tega stanja pravzaprav prišlo. Po njegovem mnenju sta tako fašizem kot komunizem delila “neustrašno navdušenje nad vlogo države” in v času, ko sta se oba totalitarizma povzpenjala na oblast je v ljudskih očeh bil to pravzaprav njun adut; ob koncu vojne, tako Judt, je namreč le malo ljudi še verjelo v “magično moč trga”, obe svetovni vojni sta prepričali ljudi v nujnost državne intervencije v vsakdanje življenje. Nastala je povojna Evropa blaginje, v kateri so socialisti, krščanski demokrati in gaulisti v Franciji delili “skupno vero v aktivistično državo, ekonomsko načrtovanje in velike javne investicije”, od Skandinavije do Italije.

Vera v takšno socialdemokracijo ali tudi socialno-tržno gospodarstvo naj bi nato v sedemdesetih letih začela pešati, a ne samo po zaslugi nove desnice. Nove povojne generacije niso več zanimali cilji staršev, nasprotno, začeli so postajati ovira njihovi individualnosti. Hkrati je začel izginjati klasični proletariat; njegovo mesto so nadomestili temnopolti, študenti, feministke in homoseksualci. Novih radikalcev niso več zanimale socialne razlike, ampak individualizem: “Delati kar se ti zljubi, pustiti stvari njihovemu teku, ljubiti se namesto vojskovati: to niso neprivlačne ideje, toda po svoji naravi so to zasebni cilji, ne javno dobro,” ugotavlja Judt in nadaljuje: “Politika šestdesetih let se je tako razvila v skupek zahtev posameznikov do družbe in države. ‘Identiteta’ je pričela osvajati javno razpravo: zasebna identiteta, spolna identiteta, kulturna identiteta. Od tu je bil le še korak do drobljenja radikalne politike in njene preobrazbe v multikulturalizem. Nenavadno je, da je nova levica ostala izredno občutljiva do kolektivnih atributov ljudi v daljnih deželah, kjer jih je bilo mogoče povezovati v anonimne socialne kategorije kot npr. ‘kmetje’, ‘post-kolonialno’, ‘podrejeni’ ipd., toda doma je vladal posameznik.” Takšen razvoj je po Judtu vodil tudi v “estetski in moralni relativizem”, v izgubo podlage za altruizem in celo vljudnost. Judt opaža, koliko ljudi na zahodu je izražalo navdušenje nad Maovo diktatorsko in uniformirano kulturno revolucijo, “doma pa je definiralo kulturno reformo kot maksimiziranje zasebne pobude in avtonomije”.

Srednjeevropski dvomljivci v državo

Kaj se je medtem dogajalo v konzervativnem taboru? Judt ugotavlja, da je bilo po vojni pravih konzervativcev malo. Oživljanje konzervativizma se je začelo šele s ‘Chicago Boys’, pri čemer pa Judt opozarja, da je šlo za “peščico” emigrantov iz Srednje Evrope: von Mises, Hayek, Schumpeter, Popper, Drucker. Njihova srednje-evropska, bolje rečeno avstrijska izkušnja naj bi ključno zaznamovala njihova ekonomska razmišljanja. Ocenjevali so namreč, da je bil razlog za vzpon skrajne desnice v njihovi nekdanji domovini Avstriji v poskusih marksistične levice, da uvede komunistično gospodarstvo, ti poskusi pa so ne le propadli, ampak tudi izzvali nasprotno reakcijo skrajne desnice. Zato naj bi po mnenju Hayeka in ostalih edina pot za obrambo liberalizma bila v tem, da se država v največji meri izloči iz ekonomskega življenja.

Povojna Evropa je te ekonomske emigrante iz Srednje Evrope sprva marginalizirala, toda ko je družba blaginje zašla v krizo, je avstrijska ekonomska šola spet dobila poslušalce. Pričelo se je “čaščenje” zasebnega sektorja in “kult privatizacije.” (Za slednjo Judt pravi, da pomeni “zaobrat stoletja dolgega procesa, v katerem je država prevzela stvari, ki jih posameznik ne more ali noče opraviti”. V ta namen daje primer javnega prevoza, ki naj bi v 19. stoletju bil bistveno povezan z nastankom moderne družbe.). Pričelo se je manjšanje države, njeno umikanje iz javnega sektorja; v tem pa Judt vidi veliko nevarnost, da se tako zmanjšana država omeji le na tisto, kjer ji še dopuščamo vlogo, zlasti področje varnosti, in – paradoksalno – postane še bolj vsemogočna. Takšno krčenje vloge države naj bi pripeljalo v stanje, ko “le še avtoriteta in poslušnost vežeta državljana z državo.” Iz tega potegne – verjetno nekoliko prenagljen, a na besedah Thatcherjeve, da ni ničesar takšnega, kot je “družba” utemeljen – sklep, da “če ni več ničesar, kar nas povezuje kot skupnost ali družbo, potem smo vsi strašno odvisni od države”. Po njegovem mnenju “izguba socialnega smisla, ki se kaže skozi javne storitve dejansko veča neomejene moči vsemogočne države”.

Država kot braniteljica javnega dobrega, ekonomski neoliberalizem  kot uničevalec (politične) skupnosti?

Judta izjemno skrbi izginjanje instituta javnega dobrega. Posledica tega je tudi manjšanje zanimanja za sodelovanje v javnem odločanju, to je v politiki, ki se kaže tudi v upadanju udeležbe na volitvah. “Brez idealizma se politika skrči na obliko družbenega knjigovodstva, na vsakodnevno upravljanje z ljudmi in stvarmi,” opozarja Judt. Tudi sodobni intelektualci ne kažejo prav nobenega zanimanja za podrobnosti javnih politik, ampak se oglašajo le pri večjih etičnih vprašanjih. “Jezik politike je bil izpraznjen vsebine in pomena… Politično gledano je naš čas čas pigmejcev.” Tega izpraznjena ne more nadomestiti vox populi v obliki “twitterjev” in raziskav javnega mnenja, ki po oceni Judta predstavljajo le odmev strahov politikov, ki so tako olajšani bremena pobude in vodenja. “Prepad med po svojem bistvu etično naravo javnega odločanja in utilitaristično sodobno politično debato je razlog za pomanjkanje zaupanja v sodobno politiko in politike.” Pri tem Judt – ki sicer ugotavlja, da je v razvitem svetu vse manj ljudi, za katere je religija zadostni motiv za javno delovanje – navaja Janeza Pavla II. kot zgled človeka, ki je začutil, da mladi potrebujejo jezik, ki izraža njihove moralne instinkte. Konec koncev nam že naša grška dediščina daje intuicijo za moralno ravnanje, in dosežek razsvetljenstva je bil po Judtu v tem, da je “spojil klasične moralne kategorije z sekularizirano vizijo človeškega napredka.”

Z roko v roki z upadanjem interesa za javno, skupno dobro je rastoča nepripravljenost ljudi za financiranje javnih dobrin prek davčnega sistema. Judt je kritičen do ljudi, ki zavračajo davke, a so pripravljeni sprejeti, da država omejuje njihovo svobodo s sistemi javnih varnostnih kamer, da z javnimi sredstvi rešuje propadle banke, ker so pač prevelike, da bi padle, izvaja prisluhe in bojuje drage vojne na tujem. Tu je morda Judt še najmanj prepričljiv, kar morda začuti tudi sam, ko pravi, da vendarle ni mogoče npr. zavreči argumentov za dvig starostne meje za upokojitev.

Potrebujemo novo moralno naracijo; nacionalna država spet v vzponu

Rešitev za sodobni svet je torej v ponovnem oblikovanju osnovnih moralnih sporočil in večanju vloge države, kot nosilke javnega interesa, predstavnice javnega dobrega. Država že sicer, iz drugih razlogov, zlasti razočaranja nad globalizacijo spet pridobiva na pomenu, opaža Judt: “Po desetletjih relativnega upadanja, so nacionalne države na poti, da ponovno osvojijo svojo dominantno vlogo v mednarodnih odnosih. Prebivalstvo, ki vse bolj doživlja ekonomsko in fizično negotovost se bo vrnilo k političnim simbolom, pravnim sredstvom in fizičnim oviram ki jih lahko zagotovi le teritorialna država. To se že dogaja v mnogih državah: rastoča privlačnost protekcionizma v ameriški politiki, privlačnost ‘anti-imigracijskih’ strank v zahodni Evropi, povsod navzoči klici po ‘zidovih’, ‘ovirah’ in ‘preizkusih’,” Po njegovem je tudi nemška kanclerka Merklova po kratkem obdobju navdušenja za trg “prevzela ljudsko poistovetenje z socialno-tržno državo kot zavarovanjem pred ekscesi globaliziranih financ”. Politika torej kljub internacionalizaciji ekonomije ostaja nacionalna, teritorialno omejena.

V zaključnem poglavju Judt ponovi svoj poziv k vrnitvi k temu, kar imenuje social-demokracija. Pri tem pojasni, da to nikakor ni socializem in celo pravi, da se je treba te besede izogibati, ker je povezana z diktaturami 20. stoletja. Po njegovem je socializem želel odpraviti kapitalizem kot ekonomski sistem, medtem ko social-demokracija sprejema tako kapitalizem kot parlamentarno demokracijo, vendar želi v tem okviru biti pozorna do vseh slojev prebivalstva. Kritičen je do dosedanje zahodno-evropske socialdemokracije, med drugim tudi zaradi tega, ker je molčala ob zločinih na Balkanu, “oddaljeni regiji, za katero se je odločila, da ostane o njej raje nevedna”. Socialni demokrati se morajo “znova naučiti kako razmišljati preko lastnih meja: obstaja globoko protislovje radikalne politike utemeljene na želji po enakosti ali socialni pravičnosti, ki je obenem gluha za širše etične izzive in človeške ideale.”

Judtova knjiga ob razmeroma šibkem zaključnem poglavju izzveni pravzaprav bolj kot kritika levice, kot pa poziv k novi uveljavitvi socialne demokracije. Socialne demokracije o kateri govori namreč ni nikjer videti ali pa je že dolgo ni več, močno pa je podobna socialnemu-tržnemu gospodarstvu, torej konceptu krščanske demokracije. Judt je močan tam, kjer gre za zgodovino, šibkejši, kjer razlaga ekonomijo, čeprav ima močan argument, ko se sprašuje, kaj ima z neo-liberalističnim pogledom na gospodarstvo opraviti državna pomoč propadlim bankam. Zanimivo pa je, da ne najde dobrih besed niti za novo levico: parkrat se obregne ob Blaira kot tako rekoč desničarja, francoske, španske ali nemške levice sploh ne omenja.  Za slovenska ušesa, ki so že od Kreka levo in desno vsa pravzaprav zelo socialno usmerjena, pozivi k socialni demokraciji niso posebej relevantni; nam bi verjetno vendarle prišlo prav nekaj več Hayeka. Poučna pa je interpretacija zahodnega povojnega levičarstva in tudi nove evropske levice. Če verjamemo social-demokratu Judtu je čas torej tudi za socialno-tržno gospodarstvo krščanske demokracije.