Več deset mrtvih pomeni prve množične smrti med Slovenci v 21. stoletju. Od preteklih se razlikujejo tudi po tem, da zaradi novega načina pokopov številni pokojniki čakajo na pogreb v hladilnicah, kjer zmanjkuje prostora. Podatek, da so zato pripravili eno, ki je bila očitno nekdaj za živila, je grozljiv.
Covid-19 sproža številna, tudi nemedicinska vprašanja. Najbolj številna so tista, kaj bo s človeško družbo po pandemiji. Zanimivo pa je, da je bistveno manj pozornosti deležno stanje v družbi med boleznijo.
Komunisti so zdravstveno in socialno službo spremenili v svoj kadrovski bazen, politiko na terenu in finančni vir
Desetine mrtvih bi morale, če že ne javnost, pa vsaj svojce prisiliti k razmišljanju, kdo je za to kriv. V razmerah epidemije so smrti neizbežne, ne pa vse. Mnogim bi se, če bi bili v preteklosti odgovorni, predvsem pa humani, lahko izognili. Množično umiranje slovenskih državljanov, zlasti stanje v domovih za ostarele in bolnišnicah – zdravstvo je očitno doživelo zlom – dokazuje premajhno skrb za starostnike in bolnišnice v preteklosti. Pri tem nosita, glede na 30-letnico slovenske države, na videz skoraj enako odgovornost nekdanji komunistični režim in poosamosvojitvene vlade. Dejansko smo še daleč od enakomerne porazdelitve odgovornosti.
Ni pomembna razlika zgolj in samo v tem, da je komunistični režim trajal dlje, ampak predvsem v tem, da so za socialno problematiko večino trajanja osamosvojene Slovenije odgovarjali komunisti. Ti so socialno službo spremenili v svoj kadrovski bazen, politiko na terenu in finančni vir.
Pretresljiva je ugotovitev, da nekateri nižji uradniki zaradi ideoloških stališč zlorabljajo in bojkotirajo vladne ukrepe.
S tem po znani metodi povečujejo ljudsko nezadovoljstvo, ki ocenjuje vladne ukrepe zgolj in samo po tem, kako jih čutijo in doživljajo na lastni koži. To je normalno. Zato bi vlada morala poskrbeti ne samo za ukrepe, ampak še bolj za njihovo dosledno izvajanje. Obračunavanje z dr. Milanom Krekom je tipičen primer ne le bojkota vladnih načrtov, ampak nasilnega preprečevanja njihovega izvajanja.
Izjava Tanje Fajon: “Nikoli nismo bili proti nošenju mask, smo pa opozarjali, če se ukrepi spreminjajo čez noč,« ni samo primer v nebo vpijoče laži, ampak neposreden dokaz, da ukazi za tako ravnanje prihajajo s partijskega vrha.
Izrabljajo objektivno dejstvo, da medicinska in druge znanosti, ki vladi svetujejo in jo usmerjajo, ne najdejo takojšnjega in učinkovitega odgovora, ampak iščejo učinkovit način obrambe. To, kar je v stroki ob soočanju z doslej neznanimi problemi nekaj najbolj običajnega: iskanje in prilagajanje rešitev uporabljajo za obračunavanje z njo.
Kljub vsemu pa ne moremo odgovoriti na vprašanje, zakaj se svojci umrlih ne sprašujejo, zakaj se je moralo prav njihovim bližnjim to zgoditi. Glede na starost pokojnikov lahko sklepamo, da se tudi najbližji otepajo s starostjo in se bojijo za lastno usodo. Vse skupaj namreč vse bolj dobiva obliko obračuna s starejšimi in onimi, pomoči potrebnimi.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
Vdanost v usodo je strašljiva, še zlasti ker je vodena politično
Namesto odpora, samoobrambe se ljudi loteva obup in se oprijemajo vsake, celo očitno lažnive in hinavske pomoči. Vdanost v usodo je strašljiva, še zlasti ker je vodena politično. Pri tem ključno vlogo igrajo mediji na čelu z državno in eno zasebnih televizij, ki poročajo na način, da širijo dvom o resnici, zlasti pa o vladni in medicinski pomoči pri pandemiji. Krivcem za lažno prikazovanje realnosti in obračunavanje z ukrepi obe televiziji organizirata celo javni zagovor in zaščito strokovnjakov.
Ni dvoma, mednarodne primerjave potrjujejo, da nekdanje komunistične države pri tem izstopajo: nekdanji množično izrabljajo epidemijo za onemogočanje, predvsem pa izničevanje demokracije in njenih vlad. Razširja se mnenje, da so bile nekdaj boljše in pravičnejše razmere. Pri tem imajo pogosto nemalokrat prav, saj je znano, da so nekdanji načrtno uničili tudi tisto, kar je bilo dobro: »Hoteli ste demokracijo in kapitalizem, sedaj ju imejte!« Zanje je namreč kapitalizem začetek in konec vsega zla.
Mnenje, da so sedanje vlade, zlasti pa slovenska, krive za neuspešen ali prepočasen boj s koronavirusom, se dokaj dobro prijema in postaja glavni argument KUL.
Javnim opozorilom mladih zdravnikov je treba prisluhniti
S problematiziranjem oblikovanja sedanje koalicije, ki ne izhaja iz antijanševskih volitev, se iz borcev za pravičnost spreminjajo v odrešenike pred pandemijo. Zanikajo dejstvo, da je bila Šarčeva vlada na to popolnoma nepripravljena, da so bila skladišča prazna, da so pobegnili z vlade zaradi strahu, da stalno na vse možne načine minirajo vse ukrepe ali pa jih omalovažujejo. Pravičniki, ki načelno ne privabijo širših ljudskih množic, se spreminjajo v odrešenike. Za te ima ljudstvo več posluha. S tem tudi upravičujejo dejstvo, da kar štirje voditelji KUL, poleg Damjana, Fajonove in Bratuškove lahko k njim prištejemo že Erjavca, niso bili izvoljeni na državnozborskih volitvah.
Covid-19 je po stresnosti približno primerljiv s slovensko osamosvojitvijo. Medtem ko se takrat noben segment družbe ni zlomil, je sedaj očitno to doživelo zdravstvo. Javnim opozorilom mladih zdravnikov je treba prisluhniti. Tudi takrat nismo vedeli, kako se bo kljub vsem našim pravicam vse skupaj končalo. Tudi takrat je bilo politično ozadje evropsko. To je sicer danes le delno, svetovna pa je pandemija. Tudi zato, ker ga takrat domnevno poraženi izrabljajo za vrnitev na oblast.
Danes mnogi v nebo poveličujejo takratno enotnost Slovencev. Sedaj nedvoumno vemo, da je ta bila samo privid in taktična poteza. Ker smo danes od takrat pametnejši, ker so zrasle nove generacije in se staro dolgoročno ne more več ponoviti, bi bilo dobro poizkusiti. Ne z enotnostjo, ampak s pomirljivostjo na podlagi obče človeške strpnosti. Izjemne razmere to naravnost zahtevajo. Nekaj desetin mrtvih dnevno je huje kot med drugo svetovno vojno. Predsednik republike in številni dobro misleči pozivajo k ustavitvi političnih bojev, ki imajo za posledice hromitev družbe in mrtve. Takšne želje in pozivi so očitno obsojeni na neuspeh.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
