Avtorica: Simona Toplak. Vir: Finance. Janez Janša pač ni bedak. Janez Janša tudi ni idealist. Janez Janša je človek, ki dobro ve, da je politika biznis, ne poslanstvo. Janez Janša dobro ve, da hodi v službo. Janez Janša tudi dobro ve, da je bolje biti šef kot uslužbenec.
Janez Janša tudi ve, da če si šef, imaš notranje informacije in notranje resurse, do katerih drugi nimajo dostopa. Kot šef lahko narediš recimo menedžerski odkup. Kaj to pomeni in kakšni so vzvodi pri medžerskem odkupu države ali občine, imamo izkušnje. Janez Janša ve, da je bolje biti prvi kot sedemnajsti, ne glede na to, ali je podjetje shirano ali odlično. Nekaj, čeprav malo, je neskončno bolje od ničesar. Menedžer odide le, če ima boljšo ponudbo, ali pa ga delničarji zabrišejo ven, ali pa če podjetje propade. O. K. Ne štejem bolezni. Racionalen politik odide le, če ima boljšo ponudbo. V primeru predsednika vlade ne vem, kaj bi to bilo, ker predsednik ZDA ne more postati. Tudi dvomim, da lahko postane direktor Yahooja , tudi to bi bila boljša ponudba.
Politik odide tudi, če ga dotedanji interesni podporniki zapustijo ne glede na to, kako je zafrknil razmere v državi, denimo Berlusconi. Odide, če ga v to prisili mednarodna skupnost, tukaj ne bom omenjala nobenega fašista, ker si tega ne zasluži. Odide, če izgubi podporo v parlamentu.
Če je cilj racionalnega podjetja trg in dobiček, je cilj racionalnega politika oblast. Samo tako lahko uresničuješ politiko, levo, desno, državotvorno, razdiralno, nacionalno interesno, liberalno … Še enkrat. Janša je racionalen človek.
Še več. Janša je tudi dober politični strateg, strategija racionalnega človeka pa je biti zmagovalec, in ne luzer. Janša ni luzer, pa čeprav bi si to nekateri želeli. Kaj v tej luči pomeni, da veže zlato pravilo na zaupnico vladi? Kaj pomeni, da napoveduje izredne razmere, in kaj pomeni, da volivce in politične prijatelje iz opozicije in pozicije prepričuje, da misli zares, da svojega življenja ne kariere ne bo žrtvoval za politiko, ki ne razume nujnosti ukrepanja, da raje gre, kot da bo tisti, ki je Slovenijo spravil na kant.
V diskusiji – razritje: z Janševimi političnimi nasprotniki, ker zavezniki pravijo, da se jim ne sanja, kaj ta dela (če je res, je trapasto, če ni, je spin) – je prevladalo mnenje, da bi to racionalen človek počel le, če bi se počutil dolgoročno varnega in močnega. To racionalen človek počne, če ve, da bo ohranil oblast, pa naj se zgodi karkoli. To počne človek, ki lahko zaspina, če mu slučajno ne uspe: izgubili smo bitko, ne pa vojne. In je vnovič izvoljen za mandatarja. To počne človek, ki ni le močan, temveč tak, ki si lahko privošči še hazard. Zagotovo bom ostal na oblasti, ampak mogoče lahko dobim še reforme, fiskalno pravilo.
Reforme potrebujemo. Trivialno je, da znajo biti reforme posledica Janševega hazarda. Kar je boljše kot od – kot na španskih ulicah krvave – evropske prisile. In seveda slabše od družbenega političnega konsenza. Ampak ta je v Sloveniji bolj neverjeten od zadetka na loteriji.
Vse to velja, če racionalno pogledamo na politike, ljudi in cilje. Nas vodijo racionalni?
