Janša je (znova?) pomagal Jankoviću

Odločitvi predsednika republika, da za mandatarja predlaga relativnega zmagovalca, pravzaprav ni moč oporekati. Zanjo govori dosedanja praksa, prav tako ni zelo tehtnih argumentov, ki bi govorili o tem, da Jankoviću nikakor ne bo uspelo sestaviti koalicije.

Brez prave alternative

V nasprotju s svojo običajno zaletavostjo je Türk tokrat hkrati počakal dovolj dolgo in mu ni moč očitati zaletavosti pri podelitvi mandata. Da se v vsem tem času tako rekoč ni pogovarjal s predstavniki strank (njegov predhodnik Kučan se je v podobnem položaju leta 1996 pogajal zelo intenzivno), je lahko zanimivo in lahko kaže na določeno predsednikovo podcenjevanje parlamenta in zlasti političnih strank, vendar je del širše zgodbe, za katero upam, da se nam z njo v prihodnjih letih ne bo potrebno pretirano ukvarjati.

Türkovi odločitvi pritrjuje tudi dejstvo, da se v omenjenem razmeroma dolgem času ni oblikovala dovolj otipljiva alternativa, ki bi imela kaj zoperstaviti glede na dosedanjo prakso logičnemu mandatarskemu kandidatu. Zakaj se omenjeno kljub matematičnim možnostim ni zgodilo, seveda ni težava predsednika, za katerega se je izbira najbrž iztekla po želenem scenariju, marveč tistih, ki bi se morali glede rezervnega načrta poenotiti in se zanj dogovoriti.

Izgubljena SDS

Edini se je nekaj trudil Gregor Virant, povsem pa je odpovedala glavna opozicijska stranka, ki nosi največ odgovornosti, da bo lahko v svoji vlogi skupaj z velikim delom slovenskega volilnega telesa še naprej. Demokratom sicer ne kaže zameriti začetne zmedenosti zaradi nepričakovane volilne katastrofe, ki je kulminirala v povsem nepotrebnem in absurdnem incidentu s trenirkami, zameriti pa jim kaže tako rekoč vse ostalo, kar so počeli (ali česar niso počeli) v povolilnem času. Predvsem jim moramo kot stranki s kilometrino zameriti v temelju zgrešeno oceno političnih razmer.

Po vsem videzu so vse upe usmerili v “drugi krog”, ko bi prvaku Pozitivne Slovenije kot mandatarju spodletelo pri oblikovanju koalicije. In bi namesto levosredinske lahko dobili pretežno desnosredinsko vlado pod Janševim vodstvom. Pri tem so spregledali, da takšne možnosti v nobenem trenutku ni bilo. Ne le, ker bi bila odvisna od z Jankovićevim blokom preveč povezanega Desusa, marveč – kar je odločilno – ker zanjo kljub matematičnim možnostim ni bilo ugodne politične klime, kar je v takem primeru izjemnega pomena. Janša je pač (glede na volilni rezultat upravičeno) dobil nalepko poraženca in pika.

Drugega kroga ne bo

Kar bi se glede na volilne izide edinole dalo iztržiti je, bodisi velika koalicija, v kateri bi bila zastopana večina volilnega telesa, bodisi široka koalicija pod vodstvom “tretjega” kandidata, za katerega bi se sporazumele stranke zunaj orbite Pozitivne Slovenije in ga skupaj predlagale predsedniku republike. Kot sem zapisal pred časom, bi bila omenjeno edina možnost, da predsednik ne glede na dosedanjo prakso mandata ne bi podelil Zoranu Jankoviću, ker bi bilo jasno, da nekdo drug uživa podporo večine parlamentarcev. Žal, so  tudi predbožični odrešilni manever okrog Viranta zbranih sredincev v SDS razumeli narobe in zavohali v njem priložnost, da Pozitivno Slovenijo popolnoma odrinejo od korita. Kar je bil še eden v vrsti njihovih računov brez krčmarja.

Prazno je tudi upanje, da bo kandidatu spodletelo pri glasovanju o mandatarstvu ali pri glasovanju o vladi. Treba se je namreč zavedati njegovega zdaj bistveno močnejšega položaja. V najslabšem primeru je lahko izvoljen (vlada pa potrjena) celo brez trdne parlamentarne večine, samo s podporo nekaterih poslancev določenih strank. Tudi vse Drnovškove vlade razen zadnje so, kar zadeva razmerja v parlamentu, velikokrat dihale na škrge in se zanašale na stranke, ki jih uradno sploh ni bilo v koaliciji. Pa kljub temu se je vseskozi zdelo, da ima LDS v državnem zboru in v državi nasploh absolutno večino. Če je Janši spodletelo tako zelo, da se bo takšna zgodba ponovila z Jankovićem in Pozitivno Slovenijo, bi morali res začeti premišljevati o njegovi prihodnosti. On sam in njegova stranka.

Foto: Wikipedia