Pred skoraj trinajstimi leti je Zoran Janković postal ljubljanski župan. Njegovi prepričljivi zmagi takrat najbrž nismo pripisovali pomena, ki ga je imela. Dojemali smo jo pač kot kombinacijo izbruha simpatij do odstavljenega direktorja “najboljšega soseda”, ne pretirano posrečene izbire Franceta Arharja za protikandidata in Jankovićevega slovesa domnevno samoniklega menedžerja. Seveda je svojo vlogo odigrala tudi nasprotovanje “napredne in liberalne” prestolnice do konservativne Janševe vlade.
Se lahko zgodovina ponovi?
Trinajst let pozneje je Janković še vedno v sedlu. Po zadnjih volitvah celo trdneje in z višjo podporo kot prej. Široke plasti ljubljanske urbane elite, dejanske ali samooklicane, še vedno in zmeraj bolj odkupujejo legendo o svojem mestu kot svetilniku napredka, strpnosti, odprtosti in liberalnosti. Manjša težava, ki je v tem, da naj bi vse to zagotavljal za postsocialistični evropski vzhod tipičen mačistični avtokrat, jih ne moti ali pa jo spregledajo. Oportunizmu ali ideologiji na ljubo. Uspešno ustoličenje »lažnega liberalca« za fevdalca v prestolnici je imelo za slovenski politični prostor pomembne posledice. Tehtnico je močno nagnilo v prid na oblast abonirane politične opcije, saj vsebinska opozicija na širšem območju Ljubljane odtlej ne more več računati na odmevnejše izide, ki jih je nazadnje beležila še 2004.
Toda veliko huje bi znalo biti, če bi se na »ljubljanske srajce« omejenemu pojavu »lažnega liberalca« sedaj pridružil še »lažni konservativec« v podobi Marjana Šarca, ki bi na stran vladajočih na enak način trajno odpeljal glasove podeželskih volivcev. Kot sem že večkrat zapisal, to ni nemogoče, in premierjevi nastopi v zadnjem času gotovo gredo v opisano smer.
V boju s serijskimi izdelki
Seveda poznam mantro, da sta tako Janković kot Šarec proizvod skoraj enodušne podpore medijskega stroja. Kar nedvomno drži, a drži tudi tisto, kar sem zapisal že po volitvah 2014, da bo morala prava desnosredinska opozicija spremembo političnih razmerij doseči v takšnih pogojih. Politična sprememba je namreč »mati« vseh ostalih sprememb. Evropske volitve lahko imajo veliko vlogo pri tem, da slednja ostane navzoča vsaj kot luč na koncu tunela.
Pred njimi mora vsebinska opozicija javnosti na prvem mestu pojasniti, da obstaja velikanska razlika med Jankovićem in zlasti Šarcem kot političnima konstruktoma in njunim dejanskim dometom. Čeprav črpata svojo moč pri ljudeh prav iz prepričanja o tem, da sta samonikla uspešneža, “ki poimenujeta stvari s pravimi imeni”, sta v resnici navadna serijska tovarniška izdelka, ki sta v vsakem trenutku zamenljiva z drugimi tovarniškimi izdelki. Primerjava Šarca z Lukom Dončićem, ki sem jo nekje prebral v zadnjih dneh, v tem smislu ne bi mogla biti bolj zgrešena. Po drugi strani pa ne bo dovolj, če se bodo v opoziciji na utrjevanje »lažnega konservativca« na podeželju odzivali zgolj s programskimi poudarki, ki nagovarjajo pomemben, a ne dovolj številčen liberalno misleči del volilnega telesa, ki ga skrbi odnos sedanje vlade do svobodne gospodarske pobude.
