Vprašanje privatizacije je gotovo eno ključnih vprašanj tranzicije. Sistemi, ki so nastajali stoletja, naj bi pri nas nastali takoj, na podlagi enega zakona, dobro, dveh, še enega denacionalizacijskega. Slovenija ob osamosvojitvi ni imela razreda resnih lastnikov. Pred drugo svetovno vojno so bile velike zasebne družbe večinoma v lasti Avstrijcev, Nemcev, Čehov, ltalijanov. Slovenski lastniki so bili, a redki. Komunisti so jih že med vojno večinoma likvidirali, pa vojni pa tudi, veliko jih je emigriralo.
Privatizacija pomeni radikalno spremembo v družbenih razmerjih, tako radikalno, da še danes ni končana, in vprašanje je, kdaj sploh bo. Vse politike se raje polastijo državnih lastniških vzvodov, kot da bi reforme izpeljale do konca. Jaz sem bil obsojen zaradi nakupa in prodaje izvedenih finančnih instrumentov. Pustiva, da sem prepričan, da sedim po krivici, in tudi to, da vem, da bom na koncu zmagal. Paradoks je, da me je ovadil Janković, kot vemo, je obogatel v tranziciji, ki je suvereno in javno napovedal, kdaj mi bo policija opravila hišno preiskavo in kaj bo sodstvo odločilo.
To, kar si je lahko privoščil Janković, pove vse o slovenski tranziciji in politiki, ki v spopadu za moč žrtvuje vse, tudi slovensko lastnino.
Vsi so deklarativno za to, da ostane lastnina slovenska, a ključni sistemi so tuji, tragično in tudi farsično pa je, da večinoma hrvaški in srbski, z veliko asistenco slovenskih lobistov in slovenske politike. Ni čudno, da tudi znotraj Demosa nismo bili zreli za kompromise in nadaljevanje reform v koaliciji.
vir: Reporter
