Ob 140-letnici rojstva dr. Lamberta Ehrlicha (18. 9. 1878–26. 5. 1942), ki ga je VOS likvidiral iz strahu pred njegovim vplivom na katoliško mladino, organizacijskimi sposobnostmi in vizionarskim programom za samostojno Slovenijo, so ob farnih spominskih ploščah na Žalah v Ljubljani slovesno blagoslovili spomenik z njegovim doprsnim kipom. Kip je daroval gospod Mirko Kovač, ki je leta 2016 že daroval kip bana Marka Natlačna.
Slovesno sveto mašo v cerkvi Vseh svetih na Žalah je daroval ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Zore. Po maši je bila krajša slovesnost blagoslovitve novega kipa, ki je dopolnil farne spominske plošče v simetriji s kipom bana Marka Natlačna. Navzoče je nagovorila dr. Helena Jaklitsch, pri slovesnosti je sodeloval pevski zbor Anton Foerster ter solit Marko Fink.
V nadaljevanju objavljamo govor oz. pridigo prof. dr. Janeza Juhanta na tej spominski slovesnosti za dr. Ehrlicha.
Spoštovani duhovniški sobrat, cenjeni sin slovenske matere, koroški rojak božji služabnik Lambert Ehrlich!
V prizadevanju za današnjo spominsko slovesnost kot tudi za vsa druga srečanja s Teboj me ni vodila kaka osebna težnja,pač pa navdihovala Tvoja bogata vsestranska in izrazito človeška, verska in narodna osebnost. Prepričan sem, da tako razmišljamo ne le vsi tukaj zbrani, pač pa še številni drugi osveščeni, pošteni in verni Slovenci. To velja najprej za spoštovanega Rožmanovega naslednika nadškofa Zoreta. Dalje je tu gospod Kovač, ki je z iskreno ljubeznijo do Tebe daroval za kip in uredil vse, da ga lahko danes blagoslovimo. Tvoj lik je navdihoval mladega kiparja Tadeja Torča, da nam je poustvaril Tvojo podobo, ki so jo vlili v delavnici mojstra Romana Kamška. Hitro in velikodušno je zastonj opravil vsa kamnoseška dela gospod Vojko Možina. Vse iz hvaležnosti za dar Tvojega plodnega in vsestranskega duhovniškega življenja. Zato moremo verni in drugi domoljubi iz ljubezni do Boga in narodovih izročil, za katere si živel in umrl, ob 140 letnici Tvojega rojstva hvaležni Bogu in Tebi opraviti zahvalno Kristusovo daritev. Tudi Tvoje življenje je bilo kalvarija. Zavedamo se svojega dolga do Boga in naroda, do Tebe in vseh drugih žrtvovanih sester in bratov Tvojega ljubljenega naroda. Upamo, da smo tako Božje občestvo, da postane »daritev nam življenje celo«, oltar najlepši je srca oltar.«
Danes smo mala čreda v primerjavi z množico, ki se je v grozni stiski zbrala ob Tvojem grobu. Težko je podoživljati, kaj so čutili takrat verni in drugi Slovenci, ko so 26. maja 1942 onemeli pokleknili ali celo omočili svoj robec v Tvojo kri. V največji narodovi stiski si jim bil Ti kot narodov svetilnik in smerokaz, a si še Ti moral omahniti na Streliški ulici. Koliko se jih je takrat zavedalo usodnosti Tvoje smrti? Brez dvoma je številne zajel zlovešči strah in boleča slutnja, da se majejo dosedanji temelji človeka in družbe. Tvoj škof Rožman je bil takrat pri papežu. Papež in vodstvo cerkve so bili zate celo preveč, kot pravi Jurčec, znamenje reda in okvir zvestobe resnici. Večina teh, ki so se konec majskih dni leta 1942 na Žalah množično zgrnili k zadnjemu slovesu od Tebe, se je zavedala usodnosti časa. Gnalo jih je spoštovanje do Tebe in volja do svobode, da so premagovali teroristični strah, ki se je plazil po Ljubljanski pokrajini. Drugače so svobodo razumeli oni, ki so z lažjo in umori postavljali svet na glavo. Treba je bilo umoriti celo spomin nate in na vse, ki ste kljub tektonskim družbenim premikom, ostali zvesti resnici, pravičnosti in do tedaj svetim izročilom človeštva. Zato so odstranili vse Vaše zemeljske sledi, da Vas nikoli več ne bi bilo.
Da bi še kar vladali, poskušajo še danes brisati vsak spomin na Te in na vse, kar je povezano z vero in resnico, narodno častjo, čutom za pravičnost. Zdi se, da je dvajseto stoletje s svojimi drznimi posegi v srž človeka in človeštva nalomilo in celo uničilo ustaljene družbene temelje in okvire dosedanje civilizacije. Zato družba nič več ne zagotavlja temeljev, iz katerih bo živela. Celo vesoljna in Cerkev na Slovenskem se je skupaj s posvetno družbo zamajala in utrpela marsikatero usodno razpoko, ki še danes vernim in celo njihovim voditeljem jemlje pogum za odločnost ter spodbujanje k sodelovanju za zvestobo resnici in pravičnosti. Drugi vatikanski cerkveni zbor je zato očitno programsko spodbudil: »Veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi, posebej vseh kakorkoli trpečih, je hkrati tudi veselje in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev.«
Ta naloga ostaja smerokaz za življenje in delo klerikov in laikov, če hočemo, da bomo vsaj v Cerkvi danes svetu zagotavljali temelje, iz katerih bo moglo živeti človeštvo. Ti si nam neomajen zgled te trdnosti, upanje, da je vedno mogoče ostati zvest trpečim sestram in bratom: od gospodinj na Koroškem do zapostavljenih Slovencev v Versaillesu, mladih, ljudi v misijonih ter zapisanih smrti med vojno, skratka vsem zapostavljenim. Nisi naiven in nedelaven stal ob tektonskih spremembah. Zaznal si jih in se naje poznavalsko odzival,proti njim si zastavil življenje. Polkovnik italijanske vojske, je to dojel, ko je dejal, da bi morali pisca Spomenice in njene prinašalce italijanski oblastem takoj postreliti
Kot pravi Girard so se stare družbe utemeljevale na žrtvovanju nedolžnega. Veliki duhovniki v Izraelu so iznašli misel, »da je za vas bolje, da en človek umre za ljudstvo in ne propade ves narod.« Zgodba 20. stoletja se je obrnila: Številni oziroma brezštevilni so morali umreti za nekatere izbrance. Estonski škof jezuit Profittlich je bil ob zasedbi sovjetov gotov le, da je božjih rokah. In »to nas je rešilo«, je zapisal zdravnik Silvester Krčmery iz Slovaške. Reševala nas je zvestoba številnih mož in žena resnici do smrti, med njimi ruskega patriarha Tihona, o katerega usodi si pisal v Času že leta 1923 v razpravi Ruski boljševizem ter vseh drugih mučencev in mučenk od Litve do Albanije od Slovenije do Rusije.
Tudi Ti si hodil po ozki poti zvestobe Bogu in narodu do konca, saj si kot razgledan človek družbenih in političnih izkušenj vedel, kam to pelje. Tudi ti si živel neminljivo upanje, da noben očenaš ni bil izmoljen zastonj in nobeno trpljenje ni bilo zaman. V tej veri si živel in v njej po zadnji mašni daritvi v akademskem domu tudi umrl.
Ob Tvojem liku in kipu se zbiramo, ker tako verujemo tudi mi, prepričani, da je to polno življenje katoličana, človeka in naroda. Tektonski premiki sicer lahko majejo zemljo, a ljudje ne moremo živeti od potresov in rušenj, pač pa od zveste in neustavljive ljubezni, ki gradi, zbira, povezuje in zagotavlja temelje življenja in preživetja. Verjamem, da je ozaveščanje ob Tebi, Terčelju, Krašni in drugih pričevalcih milostni trenutek Slovenije in Cerkve na Slovenskem.
Brez dvoma je krščanstvo raslo iz človeškega dna in iz preizkušenj, v veri, da se človeška nemoč spopolnjuje v Božji moči. Nismo mi odrešeniki, pač pa služabniki vere, kot pravi že apostol Pavel. V tem upanju gradimo na moči Tvojega in pričevanja vseh drugih, katerih število vsaj delno razodevajo farne plošče po razsuti Sloveniji. Zato verjamemo v luč tudi v teh zahtevnih časih. Tega ne morejo vzeti predsodki, ki še visijo nad Tabo in vsemi izbrisanimi in zasvajajo srca Slovencev, posebno mladih rojakov z razklanostjo in s sovraštvom.
Tvojemu liku še niso posvečene oddaje na naših nacionalnih medijih, nisi še dobil domovinske pravice v šoli in politiki, v znanosti in celo ne polno v Cerkvi. Ali jo boš kdaj, ne vemo. Ne glede na vse to pa trdno verujem, da je Tvoje življenjsko sporočilo brezpogojno pomembno za preživetje ne le Slovencev, pač pa narodov na Višarskem križišču in v Evropi, kakor si spregovoril leta 1935 na Višarjah. V tem upanju smo hvaležni za Tvoj dar in dar vseh, ki so šli po poti neomajnega pričevanja in verjamem, da ta dar oživlja nove krščanske in narodne osebnosti v njihovem prizadevanju za blagoslov v družinah, v vzgojno-izobraževalnih, duhovnih gospodarskih in političnih procesih družbe. To je namreč naša prihodnost in upanje na preživetje.