Ustanovitelji Civilne iniciative za zaščito žrtev spolnih zlorab v Cerkvi na Slovenskem Dovolj.je so z javno predstavitvijo le-te v dvorani hotela Union hkrati sejali veter in želi vihar. Slovensko javnost je ob tem dodobra razburkal duhovnik lazarist gospod Janez Cerar. Je ravnal prav?
Iniciativa je bila zlorabljena že v prvih minutah po njenem porodu. Zdi se, da jo je zlorabil prav njen boter gospod Cerar. Izkoristil je priložnost in usmeril pozornost javnosti v obračunavanje z Misijonsko družbo, soredovniki lazaristi in neimenovanim spolnim nasilnikom iz njihovih vrst. Naj mi ne zameri, kajti vse njegove besede o tem, da je bil zlorabljen, so naivne, infantilne, zaletave (ali celo preračunljive). Izpoved Janeza Cerarja je padla iz konteksta, saj naj bi bil smisel in namen Iniciative predvsem zaščita otrok in mladostnikov. Odrasle in zrele osebe take zaščite ne potrebujemo – ne pred duhovniki ne pred laiki. Nas ni nič izučila farsa gibanja #MeToo?
Naivnost in zaletavost Janeza Cerarja
Zlorabljen naj bi bil Janez – ne Janezek – zrela oseba, ki naj bi ne nazadnje tudi zaradi poklica natančno vedel, kako se vrti ta naš svet in kaj je njegova os. Pri polnoletnem moškem, ki lahko takoj ugotovi, kam »pes taco moli«, oziroma pohotnež steguje prste, ne more biti zlorabe temveč le poskus zlorabe. Zato se kaže vprašati, ali je bila zloraba resnična ali je bila privolitev ali je bilo nasilje ali je bilo izsiljevanje ali je bila »kemija« medsebojne privlačnosti ali alkoholna in druga omama ali radovednost ali pričakovanje koristi ali …
»Vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje,« je tako rekoč ponarodela izjava nekdanje generalne državne tožilke (tudi) Cerarjeve. Prav tako tudi o spolnih odnosih med dvema odraslima osebama ne moremo govoriti kot o kaznivih dejanjih (v pravnem smislu), pač pa o prikrojevanju moralnih načel, grehih in kršitvah pravil redovnih družb. Povsem nekaj drugega pa je v primerih, ko so predmet poželenja otroci in mladostniki, kjer pa gre za kazniva dejanja.
Presenetljiva je Cerarjeva ognjevitost pri razlaganju bridkih življenjskih izkušenj sobrata duhovnika Damiana Črnaka. Pri tem nastopa hkrati v vlogi advokata in indiskretnega psihoterapevta. Ima (še vedno) njegovo pooblastilo? Izjave Misijonske družbe lazaristov v Družini o Cerarjevem (ne)sodelovanju pri razčiščevanju okoliščin spolne zlorabe ne kaže povsem spregledati. Naivnost in zaletavost gospoda Cerarja se odraža tudi v njegovi takojšnji pripravljenosti za pogovor z rumenimi žurnalisti rdečega Dnevnika.
Ne samo Dovolj.je, ampak Preveč.je!
Poklicna kariera, izkušnje in ravnanja Janeza Cerarja nikakor niso primerljive s Krysztofom Charamso. Nekaj stičnih točk med njima pa vendarle je. Oba sta kot katoliška duhovnika boleče doživljala dvoličnost Cerkve in oba sta kritično spregovorila o spolnih praksah med kleriki. Oba sta razburkala javnost; Charamsa svetovno ob sinodi o družini in Cerar slovensko ob srečanju predsednikov škofovskih konferenc o spolnih zlorabah. Kaj je doživljal in kakšno pot je ubral Charamsa, lahko beremo v njegovi knjigi Prvi kamen. Kam bo na svojem življenjskem razpotju zakorakal Cerar, ni odvisno le od njega. Besedo seveda ima tudi inštitucija, ki ji pripada. Slaba izbira bi bila, da bi postal skrbnik katoliške spletne strani #MeToo, oprostite, Dovolj.je.
Preveč.je. Preveč bi bilo morebitno javno sramotenje in izganjanje homoseksualcev iz župnij, semenišč, teoloških fakultet in samostanov, kot si to poenostavljeno in bojevito zamišlja gospod Ivo Kerže v Časniku. To bi bila misija nemogoče, ki so se je še kako zavedali škofje na nedavnem zasedanju v Vatikanu. Ti so se pogromom v lastnih vrstah spretno izognili. Preveč bi bilo pri reševanju nakopičenih težav v Cerkvi, ki so povezane s spolnostjo, staviti na novo spletno stran Dovolj.je in Dnevnik.