Mnogo ljudi je danes prepričanih, da je v ozadju svetovne gospodarske in ekološke krize moralna kriza civilizacije. V Sloveniji je takih ljudi morda več kot drugod. O tem sklepam po nenavadno veliki žeji po etičnem dialogu med Slovenci – tako jo ocenjujejo tudi moji kolegi v Mednarodnem odboru za bioetiko Unesca (IBC). Kriza ugleda vrednot je nedvomno sokriva za marsikaj, kar gre v svetu narobe in celo ogroža civilizacijo. Pri nas je bilo negativnega dogajanja v zadnjih desetletjih veliko in del krivde je mogoče pripisati brezobzirnemu neoliberalizmu, ki mu je opiranje na etiko tuje.
Ogrožena civilizacija
V gospodarskem in finančnem svetu, pa tudi sicer, smo že veliko zamudili. Po uradni doktrini izpred dveh desetletij naj bi iz slovenskih šol izločili vzgojo in se v celoti posvetili izobraževanju. To se sicer nikjer ni v celoti zgodilo, saj je eno nemogoče ločiti od drugega. Vendar smo na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti opozorili na potrebo, da se privzgajanje etičnih vrednot v primerni obliki vrne v šole. Opozorilo temelji na dognanjih znanosti.
Zgodnja vzgoja
Več znanstvenih disciplin ponuja nova spoznanja, pomembna za vzgojo otrok. To posebno velja za vede o možganih, ki so nam prinesle ne samo novo razumevanje razvoja otrokovih možganov, ampak tudi več možnosti za oblikovanje duševno zdrave, moralne osebnosti. Danes vemo, da učeče izkušnje v zgodnjih letih življenja dobesedno preoblikujejo možganske nevrone in njihove povezave, ojačijo nekatere, na novo vzpostavijo nekatere druge in zatrejo, uničijo tretje. Možganski nevroni se med razvojem in učenjem spreminjajo pod vplivom vklapljanja in izklapljanja določenih genov. Gre za velike spremembe na milijardah nevronov in na nepredstavljivih milijonih milijonov sinaps med njimi. Vse to pa poteka daleč najhitreje in najobsežneje v prvih letih življenja. Tako nastajajo nevronske mreže in vzorci njihove aktivnosti, ki bodo določali prihodnje sposobnosti in vedenje, pa celo zdravje in srečo posameznika skozi vse prihodnje življenje. Nevronske poti in mreže, nastale med učenjem, vodijo in uravnavajo razumske, čustvene, fiziološke in fizične odzive na vse, kar zaznavamo in doživljamo znotraj in okrog sebe.
Zato imajo vzgojne spodbude odločilen vpliv na vedenje v mladostniških in zrelih letih. Raziskave kažejo, kako dobra zgodnja vzgoja otroku razvije empatijo, sposobnost vživljanja v sočloveka. Kako po zaslugi vzgoje postane sposoben sočustvovanja, pa tudi prevzemanja odgovornosti. Kako bo odrasel v etično osebnost. To so lastnosti, ki usposobijo človeka za osebno in družinsko srečo, za prijazne in ustvarjalne odnose s soljudmi. Taki posamezniki so pogoj za srečo ljudi okrog sebe.
Danes imamo empirične in znanstvene dokaze, kako pomembna je zgodnja vzgoja za razvoj razumskih zmogljivosti. Te pa so povezane tudi s kakovostjo sožitja z drugimi. Otroci, ki v prvih treh letih pridobijo le reven besedni zaklad, bodo kot najstniki bolj nagnjeni k antisocialnemu vedenju. Enako se bo zgodilo s tistimi, ki malo berejo ali sploh ne berejo.
Otroci, ki so zgodaj izpostavljeni dvema jezikoma, recimo angleščini in japonščini, bodo doživeli tak razvoj nevronov slušnega sistema, da bodo pridobili sposobnost rojenih govorcev obeh jezikov, torej gladek govor brez tujega naglasa. To velja za prvih 7 do 8 mesecev življenja. Že dolgo pa je znano, da se po 8. letu starosti perfektno naučijo drugega jezika le geniji. Otrokom, ki v zgodnjih letih obvladajo dva jezika, se poveča leva polobla možganov.
Po raziskavi OECD je v Kanadi in ZDA 42 do 48 %, torej skoraj polovica državljanov med 16. in 65. letom, slabo pismenih, na tako imenovani ravni 1 ali 2. To so ljudje, ki s težavo izpolnjujejo preproste obrazce. Polovica ljudi na ravni 1 je slabega telesnega ali duševnega zdravja. Na ravni 5, torej odlični, sta pri slabem zdravju le 2 odstotka. Primerjava pismenosti med ZDA in Švedsko pokaže veliko razliko. Na Švedskem je približno 2-krat več ljudi na ravni 4 in 5 kot v ZDA. Raziskovalci menijo, da je ta razlika posledica boljše vzgoje v zgodnjih letih življenja na Švedskem.
Vzgoja lahko izboljša prihodnje zdravje na prav presenetljive načine. Otroci z določeno obliko (polimorfizmom) gena, ki uravnava presnovo serotonina, prenašalne snovi v možganih, postanejo v poznejšem življenju nagnjeni k depresiji. A v neki raziskavi se je pokazalo, da se ta genska okvara izrazi samo, če otroci odraščajo v revnem, nespodbudnem okolju. Če je okolje ugodno, otroci pridobijo odpornost proti tej resni duševni motnji. Odpornost pa se prek tako imenovanega epigenetskega mehanizma lahko celo prenese v naslednji rod, postane dedna.
Več lahko preberete v reviji Vzgoja (vir: Vzgoja 60, leto XV, str. 4-5.).
