J. Šušteršič, siol.net: Velike plače in velike oči

Ne plačujte direktorjev slabše od ministrov, raje ministre plačajte bolje.

Ko smo bili še v osnovni šoli in smo se pogovarjali o tem, da direktorji zaslužijo več od navadnih samoupravljavcev (kot se je takrat reklo delavcem), je ena od sošolk rekla, da je tako zato, ker imajo direktorji tudi odgovornost.

Verjetno je to slišala doma od staršev, ki so živeli bolje kot navadni delavci. Slišalo se je pametno, drži pa ne.

Zakaj ne? Prvič, ker je za svoje delo odgovoren vsak, ne le direktor. Seveda je odgovoren toliko, kolikor znajo to odgovornost uveljaviti njegovi šefi ali, če krši zakon, državni organi.

In toliko, kolikor želi biti odgovoren sam: številni ljudje se v službi najprej naučijo izogibanja odgovornosti, drugi pa se čutijo za dobro delo odgovorni predvsem sebi in lastnim standardom, ki so lahko tudi višji od tistega, s čimer bi bili šefi čisto zadovoljni.

Takšni ljudje so pogosto nagrajeni samo s tem, da dobijo še več dela – ker ga pač dobro in vestno opravijo –, medtem ko se profesionalnih izogibovalcev tudi delo samo hitro navadi izogibati.

In drugič, ker razmišljanje “odgovornost upravičuje višjo plačo” temelji na predstavi, da je mogoče vsako delo ovrednotiti po objektivnih merilih (med katerimi je lahko tudi odgovornost) in mu odrediti sorazmerno plačilo glede na druge vrste dela.

Na tej logiki temelji sistem plač javnih uslužbencev, v katerega so stlačeni tudi tisti, ki opravljajo visoko strokovna ali vodstvena dela. Na isti logiki temeljijo tudi kolektivne pogodbe in plačne lestvice v zasebnem sektorju.

Pozabite na to. Če želite v službi obdržati človeka, ki je za vas pomemben, ga morate plačati vsaj toliko, kot bi lahko zaslužil s podobno privlačnim in zanimivim delom kje drugje.

Temu se poenostavljeno reče, da vrednost dela določa trg oziroma druge možnosti, ki jih ima posameznik na voljo – ali si jih upa imeti. Če ga plačate še malo več od tega, ga boste motivirali tudi za stalnost in lojalnost.

Mimogrede, v ekonomiji je to že dolgo znano kot pojem “učinkovite plače”. K tej razlagi, ki ne spada v danes osovraženo neoklasiko, je prispeval tudi med levičarji tako priljubljeni nobelovec Stiglitz. Zato mi, prosim, prihranite očitek, da spet širim nekakšna neoliberalna praznoverja.

Zakaj pišem o plačah?

Seveda zaradi zamenjave direktorjev DUTB. Oditi so morali zaradi interesov slovenskih politično-kapitalskih omrežij, ugled v javnosti pa so si zapravili z visokimi zaslužki.

Njihove plače so bile namenoma izvzete iz tako imenovanega Lahovnikovega zakona, ki je zaslužke direktorjev državnih podjetij omejil na raven, ki ne vzbuja preveč zavisti pri slabše plačanih poslancih in ministrih ter ne jezi preveč javnega mnenja.

Pa tudi recimo zaradi fiskalnega sveta, kjer država pričakuje, da bodo vrhunski strokovnjaki za dvajset odstotkov plače nadzirali javno porabo. In navsezadnje tudi zaradi ministrov, ki so verjetno najslabše plačani odločevalci in upravljavci v državi.

Takšen sistem ima lahko zgolj eno posledico: popoln propad odgovornosti in kakovosti zaposlovanja na državnih funkcijah ter deprofesionalizacijo državne uprave. Če še niste opazili, točno to se je pri nas zgodilo.

Zato uradniki pišejo zakone, kot da vsi hodimo v zaspane službe od osmih do štirih, in zato inšpektorji slej ko prej potrkajo pri vsakem, ki zasluži dvakrat ali trikrat več od njih in mu zaradi tega ni nerodno.

Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.