J. Šušteršič, siol.net: Kako so vam ustavni sodniki ukradli pokojnino

In zakaj se tokrat strinjam s sindikati, pa čeprav se sprenevedajo.

Predstavljate si, da bi podpisali pogodbo, da boste nekomu vsak mesec nakazali določen znesek, on pa vam bo v zameno čez deset let prepustil svoje dvosobno stanovanje – toda ko bi ta čas pretekel, bi vam namesto tega izročil ključe garsonjere svoje pokojne babice. Kaj mislite, da bi se zgodilo v pravni državi? Šli bi na sodišče in dobili v last obljubljeno stanovanje.

Zdaj pa si predstavljajte, da bi bil ta “nekdo” država in da ne bi šlo za pogodbo, ampak za zakon. Recimo za zakon, ki bi določil, da vsak, ki deset let prostovoljno varčuje na določenem računu, z vsakim plačanim obrokom dobi pravico do državne subvencije za kvadratni meter stanovanja. Nato bi država spremenila zakon in rekla, da vam za že plačane zneske ne pripada več cel kvadratni meter, ampak samo polovica, in to ne čez deset, ampak čez petnajst let.

Kaj bi se zgodilo v pravni državi? Varčevalci bi tožili državo in zmagali ali pa bi ustavno sodišče takšen zakon razglasilo za protiustaven zaradi spreminjanja pravnih razmerij za nazaj.

In kaj bi se zgodilo – ne v pravni državi, ampak – pri nas?

Poglejmo: naše ustavno sodišče je aprila odločalo o zakonu, ki je naredil nekaj takšnega, kot sem poskusil ponazoriti s temi primeri. Ugotovilo je, da tak zakon ni v nasprotju z ustavo.

Šlo je za odločanje o členih novega pokojninskega zakona, ki so uvedli razlikovanje med delovno dobo, pridobljeno s plačilom obveznih prispevkov, in delovno dobo, pridobljeno s prostovoljnim plačevanjem prispevkov.

Zahtevo za presojo ustavnosti so vložili sindikati ter posamezniki, ki so prostovoljno plačevali prispevke v pokojninsko blagajno tudi v času, ko niso bili zaposleni ali pa so bili zaposleni za krajši delovni čas. To so počeli zato, ker bi se jim po starem zakonu tudi ta leta štela v delovno dobo.

Novi zakon je določil, da se ta čas ne šteje več v delovno dobo, saj je kot pogoj za starostno upokojitev pred 65. letom določena delovna doba “brez dokupa”. To pomeni, da morajo nekateri ljudje, ki so prostovoljno plačevali prispevke, zdaj delati tudi več kot pet let dlje ali pa se upokojiti predčasno in se sprijazniti z do 18 odstotki nižjo pokojnino.

Prizadeti seveda trdijo, da jim je novi zakon vzel določeno pravico, ki so jo že pridobili, in je zato v nasprotju z ustavo.

Kaj je odločilo ustavno sodišče?

Ustavno sodišče je v svoji odločbi ugotovilo, da ne gre za poseg v pridobljene pravice, saj naj bi pravica do pokojnine nastala šele takrat, ko se posameznik upokoji in se mu po takrat veljavnih predpisih odmeri pokojnina. Zakon zato ni spremenil pravic, ki bi jih ljudje že imeli, ampak pravice, ki naj bi jim pripadle enkrat v prihodnosti.

Ko je sklenilo, da sporni zakonski členi niso retroaktivni (ne učinkujejo za nazaj), je ustavno sodišče sporne določbe pokojninskega zakona presojalo še z vidika, ali je šlo za neustaven poseg v pravna pričakovanja ljudi oziroma kršenje načela zaupanja v pravo. Opozorilo je, da gre pri tem zgolj za načelo, ki nima takšne stopnje nedotakljivosti, kot jo imajo na primer v ustavo izrecno zapisane človekove pravice. Ker je bilo treba pokojninski sistem nujno reformirati zaradi finančne nevzdržnosti, je bil zato takšen poseg v pravna pričakovanja upravičen in ni bil v nasprotju z ustavo.

Ustavno sodišče si je v odločbi privoščilo napisati tudi to, da bi ljudje takšno spremembo morali pričakovati, saj je bilo splošno znano, da je pokojninski sistem v krizi in da je bila takšna sprememba predlagana že v času Pahorjeve vlade (in bila zavrnjena na referendumu). Ljudje bi torej lahko pričakovali, da bo nova reforma predlagala vsaj enako slabo rešitev.

Kaj je ustavno sodišče spregledalo?

Z argumenti, ki so jih navedli v svoji odločbi, je mogoče upravičiti ustavnost splošnih reform pokojninskega sistema, kot je recimo povišanje upokojitvene starosti ali podaljšanje obdobja, ki se upošteva pri odmeri pokojnine. Menim pa, da je ustavno sodišče spregledalo določene posebnosti prostovoljnega plačevanja prispevkov, zaradi katerih teh sprememb ni mogoče obravnavati na enak način.

Najbolj očitno je seveda to, da so ljudje prostovoljno plačevali za pokojninsko dobo že mnogo let pred Pahorjevim predlogom pokojninske reforme in takrat gotovo niso mogli pričakovati, da bodo te določbe nekoč spremenjene.

Druga zelo pomembna zadeva, ki so jo spregledali, je, da ljudje s prostovoljnim plačevanjem prispevkov niso kupovali neke pravice za naprej, ampak so kupovali delovno dobo, ki jim je bila priznana takoj in tudi vpisana v delovno knjižico. Torej so pravico – pravico do priznanja delovne dobe – že uveljavili in pridobili.

Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.