J. Šušteršič, siol.net: Kaj nas briga, če policisti lovijo ministre

Skrbeti nas mora, ko policisti – in še kdo drug – tako lovijo tudi vse druge.

Ne vem, koliko vas je vznemirila novica, da so policisti namerno postavili zasedo ministru, s katerim se pogajajo o plačah. Vsekakor je vznemirila predsednika vlade. Tako zelo, da se je odzval z njemu sicer povsem tujo hitrostjo, odločnostjo in jasnostjo.

Takoj je sklical sestanek na najvišji ravni, ugotovil, da so dejstva nesporna, in zahteval odgovornost. Le nekaj dni za tem so policisti prejeli izredne odpovedi.

Bi ravnal enako, če bi policisti načrtno postavili zasedo osebi N. N. iz sosednje vasi? Ali če bi bil šef policijskega sindikata podpornik SMC in bi se javno pokesal za svoja dejanja?

Ne, seveda ne. Toliko ga zdaj že poznamo.

To je tisto, kar bi vas pri tej novici moralo vznemiriti. Prepričan sem, da policisti – in še kdo drug: tožilci, inšpektorji, uradniki in tudi novinarji – pogosto načrtno lovijo ljudi, ki so jim iz takšnega ali drugačnega razloga zoprni.

Ampak politikov to ne briga. Njih zloraba pooblastil skrbi samo takrat, kadar je uperjena proti njim in njihovim. Ker si domišljajo, da je prav njihova nedotakljivost – in ne nedotakljivost pravic vsakega človeka – temelj demokracije in pravne države.

V resnici pa so to samo politična jajca, ki nam jih mečejo naravnost v oči, da ne bi videli, kako sistem v resnici deluje.

Tako deluje sistem

Sistem deluje točno tako, kot smo videli v izsekih pogovorov iz policijske Knjige obrazov (Facebook). Brez mask, tokrat.

Od policistov seveda pričakujemo, da bodo nadzorovali alkoholiziranost voznikov. Pričakujemo tudi, da bodo to počeli tam in takrat, ko je verjetno, da bo veliko ljudi popilo preveč. Ne pričakujemo pa, da se bodo organizirali tako, da bi v nadzor ujeli točno določeno osebo, in to iz nekih povsem drugih razlogov.

Toda podobno počnejo tudi mnogi drugi, ki imajo kakšna pooblastila ali moč.

Od novinarjev recimo pričakujemo, da bodo pisali o stvareh, ki se njim in še komu zdijo sporne. Ne pričakujemo pa, da bodo, če pišejo na primer o profesorskih honorarjih, ves čas pisali samo o eni osebi, tako kot zadnje dni pišejo o Bojanu Dobovšku. Ker potem upravičeno sklepamo, da ne pišejo zaradi želje po odkrivanju nepravilnosti, ampak iz nekih drugih razlogov.

Tudi od inšpektorjev pričakujemo, da bodo izvajali nadzor in ugotavljali kršitve predpisov. Toda če vsi naenkrat prihrumijo v isto podjetje in po tekočem traku pišejo kazni za stvari, ki jih drugje mirno prezrejo ali sploh ne preverjajo oz. niso nezakonite, upravičeno sklepamo, da to počnejo iz razlogov, ki nimajo zveze z njihovimi zakonskimi pooblastili.

Tudi od uradnikov pričakujemo, da bodo vodili postopke tako, da ljudem in podjetjem, ki ne izpolnjujejo pogojev, ne bodo izdali dovoljenj ali drugih odločb, za katere so prosili. Toda če nekateri dobijo pozitivne odločbe mimogrede, drugi pa nanje čakajo več let ter morajo vmes prinašati vedno nova dokazila in dokumente, nam je jasno, da uradniki vodijo postopke iz nekih svojih čisto posebnih razlogov.

Tudi od tožilcev in kriminalistov pričakujemo, da bodo preganjali ljudi, ki so verjetno počeli kaj nezakonitega. Toda ko na hišno preiskavo prva pride ekipa posvečene televizije, ovadbe in obtožnice pa so v medijih prej kot pri uradnem naslovniku, nas mora bolj kot vsebina obtožb zanimati, zakaj je do preiskave in obtožnice sploh prišlo.

Če malo pomislite – ali prihodnjih nekaj tednov načrtno spremljate dogajanje v državi skozi zgoraj opisano optiko –, boste sami hitro našli ogromno primerov, ki ustrezajo tem opisom.

Seveda tudi od nadrejenih pričakujemo, da se bodo na vsak tak primer odzvali odločno in hitro ukrepali. Če se odzovejo samo takrat, ko gre za ministra, upravičeno sklepamo, da je šlo tudi pri njihovem odzivu za neke povsem druge razloge.

Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.