Statistični urad je v ponedeljek objavil nove podatke o stanju javnih financ, ki kažejo posledice vladnega odlašanja s potrebnimi ukrepi.
Po oceni statistikov bo javnofinančni primanjkljaj, ki se je lani že znižal pod 4 odstotke bruto domačega proizvoda, letos ponovno dosegel skoraj 6 odstotkov. V denarju to pomeni več kot pol milijarde evrov, v času pa, da bomo na istem kot leta 2011.
Primanjkljaj je ogledalo dela vlade
Večina povečanega primanjkljaja bo nastala zaradi dokapitalizacije bank in prihodnje leto bodo ti stroški še višji. Toda bili bi lahko tudi bistveno nižji, če se nujnih ukrepov ne bi politično blokiralo. Za to je najbolj odgovorna prav sedanja predsednica vlade. Njen podpis na zahtevi za referendum o zakonu o slabi banki, ki je bil sprejet pred natanko letom dni, je reševanje problemov odložil za tri mesece. Njene napovedi, da bo nova vlada spremenila zakon in model reševanja bank, so ukrepanje odložile za še vsaj toliko časa. Ko je končno uvidela, da ni boljše rešitve, je ostala pri enakem modelu, toda na začetek izvajanja ukrepov še vedno čakamo.
Tudi če odštejemo stroške sanacije bank, statistična ocena kaže, da vlada na področju javnih financ letos ni naredila ničesar. Tako imenovani primarni primanjkljaj, ki ne vključuje stroškov reševanja finančne krize in plačila obresti in se je lani znižal za 818 milijonov, naj bi letos upadel za samo 60 milijonov. Vlada je krmilo prevzela dovolj zgodaj, da bi lahko ukrepala, toda njena predsednica je raje s prstom kazala na predhodnike in se izgovarjala na podedovane razmere. Tudi Gregor Virant, ki je Državljansko listo v koalicijo popeljal z obljubo, da bodo vztrajali pri uravnoteženju javnih financ, ne čuti nobene odgovornosti do preostalih nekaj sto članov svoje stranke.
Res je vlada, prav tako v ponedeljek, sprejela predlog proračuna za 2014, ki obljublja krepko znižanje primanjkljaja. Toda to so obljube v oblakih. Večina resnih ukrepov za zniževanje porabe je bila umaknjena zaradi dobrikanja volivcem posameznih strank, zato naj bi primanjkljaj zmanjšali predvsem z višjimi prihodki. Načrtujejo večje prilive evropskih sredstev in zmanjšanje sive ekonomije, toda to so zgolj izračuni na papirju brez učinkovitih ukrepov. Več naj bi dobili z novim davkom na nepremičnine, toda za zdaj še niti vlada ni sprejela predloga tega zakona.
Zakaj se trojki ne moremo več izogniti?
Spomladi si je vlada izgovorila leto dni odloga za izpolnitev zaveze o zmanjšanju primanjkljaja in zdaj bo Evropska komisija uradno presodila, ali je v vmesnem času sprejela ustrezne ukrepe. Upam si napovedati, da bo v poročilu pisalo, da načrti vlade niso prepričljivi, ker napovedani ukrepi še niso sprejeti v državnem zboru, ker je letos prekinila lani začeto zmanjševanje primanjkljaja, ker ni upoštevala priporočila, da naj ukrepa predvsem z zniževanjem porabe in ne z višjimi davki, ker nima nobene prepričljive ocene o proračunskih stroških sanacije bank, ker je še vedno ogromno političnega nasprotovanja privatizaciji in ker zaradi vsega tega tudi gospodarske napovedi ostajajo slabe.
Negativna ocena proračunskih načrtov vlade bo razlog za uvedbo postopka, ki se mu v bruseljskem jeziku reče odprava presežnih makroekonomskih neravnovesij. Toda to še ni najhuje. Ta ali prihodnji mesec bodo objavljeni tudi rezultati stresnega testa celotnega bančnega sistema. Nove ocene slabih terjatev in potrebnih dokapitalizacij bodo gotovo bistveno višje od tistih, ki so veljale ob sprejetju zakona o slabi banki, delno tudi zaradi odlašanja z ukrepi. Skupaj z neprepričljivim proračunom bo to sprožilo znižanje bonitetnih ocen. To pa lahko povzroči, da bo Evropska centralna banka prenehala sprejemati slovenske državne obveznice kot jamstvo za likvidnostna posojila našim bankam, enako kot je naredila glede Cipra lani spomladi.
Zaradi vsega tega bo najkasneje novembra postalo jasno, da se Slovenija na finančnih trgih ne bo več mogla zadolžiti. Zato bo morala zaprositi za pomoč, ne le za sanacijo bank, kot se danes špekulira, marveč tudi za tekoče financiranje proračuna in vseh nanj pripetih rentnikov. Najkasneje s svetimi tremi kralji bo v Ljubljano prišla tudi Trojka.
Trojka in politika: nauki španske in ciprske zgodbe
Zgoraj opisano je ekonomski oziroma finančni del zgodbe. Tehnično gledano je trojka nekakšen odbor upnikov, ki pride v državo, ko tej zmanjka denarja, in vodi njen stečajni postopek. Tako kot pri vsakem stečaju poskrbi, da se znižajo vsi mogoči stroški in odproda premoženje, da bi se ustvarilo čim več prostega denarja za poplačilo zunanjih upnikov. Neprijetno, res, toda takšna je usoda vseh, ki ne znajo sami poskrbeti zase.
Ključna razlika med trojko in običajnimi stečajnimi upravitelji je seveda politična. Medtem ko stečajni upravitelj neposredno upravlja ostanke propadlega podjetja, trojka ne more zamenjati uprave bankrotirane države. Čeprav jim ukrepe narekujejo drugi, si vlade tudi v državah pod trojko prizadevajo, da bi čim dlje ostale na oblasti.
Lani smo lahko opazovali dve poučni zgodbi, špansko in ciprsko. Že spomladi je bilo jasno, da bosta obe državi potrebovali finančno pomoč. Španija je ogromno politične energije in vpliva vložila v to, da je lahko zaprosila za pomoč samo za reševanje bank, ne pa tudi za financiranje proračuna. Ekonomsko gledano to ni prav velika razlika, saj mora tudi na proračunskem področju odločno zmanjševati primanjkljaj in o tem poročati. Politično pa je razlika odločilna – Španija o proračunu poroča v okviru enakih postopkov kot druge države brez trojke. S tem je ohranila nekaj suverenosti in mednarodnega ugleda, njena vlada pa vsaj videz, da zna tudi sama ukrepati.
Več: Finance
