J. Šušteršič, PlanetSiol: Koalicijska pogodba – lepa in prazna

Osnutek koalicijske pogodbe ni vsebinsko nič bolj kakovosten izdelek od magistrske naloge predsednice vlade.
Je pa pomembnejši, ker ga ni napisala naključna študentka, ampak ljudje, ki nameravajo vladati do rednih volitev čez dve leti.

Vem, da je to groba in rahlo nesramna primerjava, toda zato nič manj resnična. Od študentke, ki je nekaj let vpisana na podiplomski študij, pričakuješ, da bo na koncu sposobna narediti kaj več kot le sestavljanko prepisane zakonodaje in notranjih gradiv iz svoje službe. Od ljudi, ki že eno leto vodijo vlado, pričakuješ, da bodo znali napisati petdeset konkretnih ukrepov z jasno časovnico, ne pa leposlovnega spisa z občasnimi piarovskimi in ideološkimi vložki.

Vlada bo še malo študirala

Res, če bi bila koalicijska pogodba študentski izdelek, bi bilo njeno najdaljše poglavje tisto z naslovom Navodila za nadaljnji študij (ali, če vam je angleščina ljubša, tako imenovani “further reading”). To je namreč splošna formula reševanja težav v pogodbi. Imate problem? Ustanovili bomo urad, preučili zadevo, pripravili strategijo in spremenili kak zakon. Kako? Vam bomo že povedali, ko bo narejeno.

Da ne boste rekli, da si izmišljujem, naj navedem naključni primer, kakršnih kar mrgoli. Kot prvo izmed petih prvin mogoče skupne vizije razvoja Slovenije pogodba postavlja “ustvarjanje nove vrednosti z vključevanjem čim več lastnega znanja”. Ker gre za znanje, torej zvedamo poglejmo, kaj pogodba napoveduje v poglavju o znanosti.

Poglavje o znanosti je dolgo natanko eno vrstico. V njej piše, da bodo spremenili in dopolnili zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti. Kako, ne povejo. Zakaj? Najbrž zato, ker minister ne ve, kaj bi bilo treba narediti. Raje bo udobno počakal, da mu zakon napišejo na rektoratu ljubljanske univerze. Konec koncev je to univerza, kjer je magistrirala njegova premierka, kjer poučuje predsednik njegove stranke in kamor se bo tudi sam vrnil po koncu mandata.

Točke za umetniški vtis

Oblikovno je osnutek koalicijske pogodbe boljši izdelek, kot smo jih bili doslej navajeni iz Pozitivne Slovenije. Čisto resno, nekdo se je zelo potrudil, da ima dokument smiselno strukturo in poglavja seksi naslove. Poln je visoko letečih misli in lepih stavkov, primernih, da se neposredno skopirajo v premierkin govor ob naslednji državni proslavi.

Navedene so tudi glavne naloge za vse vladne resorje (ne pa tudi ukrepi, s katerimi bodo uresničeni). Oboje, tako oblikovalski trud kot razčlenitev po resorjih, dokazuje, da avtorji osnutka ne pričakujejo, da se bo vsebina še kaj prida spreminjala. Zato ga je vredno resno prebrati.

Koalicijska pogodba je manifest demokratičnega socializma

Najbolj zanimiva je politična ideologija, na kateri temelji osnutek. Izhodišče je trditev, da je temelj uspešnega tržnega gospodarstva lahko le družbeno odgovorno ravnanje vseh deležnikov. To me spominja na srednješolska leta, ko so nas učili, da je socializem idealen sistem, samo da potrebuje tudi idealne ljudi. Počasi sem se tega že naveličal. Morda bi bil čas, da si priznamo, da ljudje so, kakršni so, naloga države pa je narediti sistem, da bodo lahko takšni kar najbolje skupaj živeli.

Pri tem ni z odgovornostjo samo nič narobe. Tudi liberalci vemo, da je svoboda brez odgovornosti razdiralna. Problem je drugje. Ko začnejo socialisti govoriti o družbeni odgovornosti, ste lahko prepričani, da vas za naslednjim ovinkom čakajo nesmiselni državni predpisi, grobo poseganje v gospodarsko svobodo, preurejanje lastniških razmerij in napihovanje državne porabe. Želite dokaz? Berimo naprej.

Že v istem odstavku, kjer je družbena odgovornost postavljena za temelj trga, je zapisano, da lahko razvoj zagotovi le gospodarstvo, kjer bodo “soodločanje zaposlenih in nove oblike lastnine, ki bodo vključevale čim širši krog zaposlenih, a tudi upokojencev in mladih, pogoj za njihovo polno, tudi politično soudeležbo v družbi”. Temu sledi ugotovitev, da bi del vizije razvoja Slovenije morala biti “pravičnejša razporeditev premoženja kot pogoj demokracije”.

Dragi moji, to ni šala, to je demokratični socializem. Ne zamenjujte tega s socialno demokracijo, ki prerazdeljuje dohodke, da bi pomagala šibkejšim in svojim prisklednikom. Ne, to je dobra stara marksistična doktrina, po kateri lastninska razmerja določajo družbeno nadstavbo in po kateri pravične družbe ne more biti, če se prej ne razlastnini izkoriščevalskega kapitalističnega razreda. To ni pot v demokracijo, to je pot v diktaturo proletariata in revolucionarjev s Filozofske fakultete.

Javna lastnina in plansko gospodarstvo

Ne verjamete? Mislite, da gre morda za spodrsljaj, za prevelik zanos navdahnjenega pisca ali piske? Dvomim. Ideološka podstat se namreč lepo prelije v obljube po posameznih področjih. Naj jih nekaj navedem. Davčne olajšave za delavsko solastništvo in odkupe podjetij. Velike državne investicije kot pot do blaginje. Opredelitev strateških gospodarskih panog in zgostitev razvojnih sredstev in spodbud glede na strategijo industrijskega razvoja. Ne zdravje ne znanje ne smeta postati tržno blago, temveč merilo sodobnosti razvoja slovenske družbe.

Več lahko preberete na PlanetSiol.