Ni mi znano, da bi alkimisti in astrologi predavali na fakultetah in visokih šolah, poznam pa kar nekaj psevdoekonomistov (ali so to iz prepričanja ali oportunizma, me ne zanima), ki predavajo na vseh stopnjah šolskega sistema, in eden psevdoekonomist izmed njih se v tem trenutku celo ponuja za premierja Republike Slovenije.
Alkimija in astrologija danes nista več znanosti
Barbara Celjska (1391/92–1451), najmočnejša ženska svojega obdobja, je bila med drugim tudi alkimistka. Alkimisti so verjeli, »da se z različnimi tehnološkimi postopki (taljenje, kovanje …) in drugimi tajnimi ter umetelnimi postopki lahko spremeni navadno kovino v zlato, hkrati pa se ob tem sam alkimist spreobrne v »zlato« stanje duhovne izpopolnjenosti«. Skladno s tedanjim vedenjem o naravi snovi je bila to takrat resna znanost. Z razvojem znanosti sta se kemija in alkimija ločili, pri čemer je kemija znanost, medtem ko je alkimija psevdoznanost (še vedno obstaja). Danes bi zelo čudno gledali, če bi se alkimist zaposlil v kemijskem laboratoriju ali ga celo vodil.
Astrologija in astronomija sta bili nekoč združeni v astrologijo, ki je bila »namenjena preučevanju simboličnih vplivov in odnosov med gibanjem in položaji nebesnih teles ter življenjem na Zemlji. Astrologija poskuša pojasnjevati človeške lastnosti in njegovo usodo«. Z razvojem poznavanja sveta sta se področji medsebojno ločili. Astronomija je znanost, medtem ko je astrologija psevdoznanost. Danes si težko predstavljamo, da bi bil astrolog (še vedno obstajajo) zaposlen v astronomskem laboratoriju ali ga celo vodil.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
Demokratični socializem ni samo to, kar si pri nas večina predstavlja
Friedrich Avgust von Hayek (1899–1992) je v svojem znamenitem delu Pot v suženjstvo, izdanem leta 1944 in v skrajšani verziji leta 1945 v reviji Reader’s Digest, opisal, kaj je to demokratični socializem. Ključno pri tem je, da za socializem poimenuje sistem, v katerem državni uradniki upravljajo ekonomijo (in družbo v celoti). Neodvisno od tega, ali je to režim, ki sebe imenuje nacionalni socializem, socializem, fašizem ali komunizem. Danes bi k temu lahko dodali tudi teokratske države, ki so značilne za islamski svet. Za demokratični socializem ugotavlja, da povzroči izgubo osebnih svoboščin (on temu upravičeno pravi suženjstvo) in ekonomski kolaps zaradi slabega upravljanja gospodarstva in države (družbe) kot celote. To je bilo v tistem času še stvar razprave.
Bilo je veliko različnih teoretikov socializma. Ne samo komunisti, nacionalni komunisti, tudi krščanski socialisti, različni utopisti (npr. kibuci, različne verske sekte) ipd. so dokazovali svetlo prihodnost sledilcem svojih teoretičnih razglabljanj. Takrat iz različnih razlogov še niso bili dovolj znani rezultati izvedb v praksi.
Verjetno marsikdo tu meša tudi ekonomista Johna Maynarda Keynesa, ki v resnici v nasprotju s Hayekom (zelo poenostavljena razlaga) samo podpira večji vpliv države na gospodarstvo za preprečevanje in reševanje cikličnih gospodarskih kriz. Njegovi sledilci slavijo danes, ko države v koronakrizi močno intervenirajo v gospodarstvo. Vendar to ni socializem, temveč na izkušnjah temelječe delovanje države, ki ga potrebujemo, da nam v krizni situaciji stoji ob strani za skupno dobro. Ali so bili ukrepi uspešni za preživetje gospodarstva in kolikor toliko dobro fizično in psihično zdravje (večine) prebivalstva, bo pokazal čas.
Nekaj primerov socialističnih držav, ki pa niso po klasičnem sovjetskem vzorcu
Pa si poglejmo nekaj rezultatov uvedbe socializma (vodenja gospodarstva in državljanov po uradništvu podrejenem ideologiji). Eksperimentov je bilo zadosti, da lahko pridemo do ugotovitev:
Argentina
Argentina je bila do prve velike krize (1929–1932) ena izmed najbogatejših držav sveta. Po veliki krizi se je začelo veliko vmešavanje uradništva v gospodarstvo (najbolj znano je obdobje peronizma, pa ni bilo edino). Državni aparat je z različnimi regulativami (od nacionalizacije do denacionalizacije, z zapiranjem in odpiranjem države ipd.) postopoma pripeljal državo v situacijo, da je bankrotirala. Danes je sicer velika in z naravnimi viri bogata država padla med države v razvoju.
Nacistična Nemčija
Šele v zadnjem času se je več analiz[1] dotaknilo tudi nemškega socializma za časa nacionalsocializma. Da poenostavimo: Nemčija je imela najboljše znanstvenike (večina nobelovcev v tem obdobju) in najboljšo delovno silo (obrtno mojstrstvo). Vendar njihovi sicer povsem v vojno industrijo usmerjeni proizvodnji zaradi birokratskih dekretov (množica odborov in pododborov na vseh področjih) ni uspelo konkurirati veliko bolj na trg naravnanemu angleškemu in predvsem ameriškemu gospodarstvu. Zaradi vsega prej naštetega tudi ni bila sposobna organizirati množične proizvodnje. V gospodarskem sistemu je bilo ogromno korupcije ter nepotizma, da o rasnih predsodkih (uničenje judovske ekonomije) niti ne govorimo. Organizacijska kultura, ki je bila povsem socialistična (splošna skrb za državljana od zibke do jasli – zdravstvo, kultura, šport, sindikalni turizem ipd.), je režim pripeljala do ekonomskega bankrota in na koncu totalnega vojaškega poraza.[2] Več npr.:
Indija
Za časa Indire Gandhi (in njene dinastije) je tudi Indija imela socialistično ekonomijo s planskim gospodarstvom. To je bil čas hude revščine in lakote. Vsakodnevna poročila nam niso nič poročala o socialistični naravi režima. Ko so v največji demokraciji na svetu leta 1991 odpravili socializmom (padec SZ, vojna v zalivu) in začeli uvajati tržno ekonomijo, se je permanentna lakota postopoma nehala in Indija se je razvila v šesto največjo gospodarsko silo sveta. Več npr.:
Etiopija in mnoge druge afriške države. Povsod, kjer je bil po dekolonizaciji v 60. letih (čas Titovega vladanja neuvrščenim državam) uveden socialistični eksperiment, je prišlo do kolapsa ekonomije, lakote in vojn. Šele s ponovnim odpiranjem trgu se je situacija začela izboljševati.
Enako lahko ugotovimo za vse muslimanske države, ki so hotele uvesti t. i. zeleni socializem (Gadafi v Libiji, Naser in njegovi nasledniki v Egiptu, Irak ipd.), pri mnogih podkrepljen z velikimi zalogami nafte, plina in rudnin, dolgoročno ni vodil v razvoj, temveč v kaos, ko so avtokrati na tak ali drugačen način izgubili oblast. To bi se zagotovo zgodilo prej ali slej, četudi demokratični svet ne bi interveniral, ker sistem preprosto deluje samouničevalno.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
Še nekaj o pravih socialističnih in komunističnih državah
Namenoma sploh nisem govoril o pravih socialističnih sistemih, nastalih po vzoru boljševistične Rusije, kateri so nam vsem znani. Povsod je sicer takoj na začetku prinesel nekaj trenutnega uspeha, zelo kmalu pa je privedel do ekonomskega kolapsa in ob tem do večdesetmilijonskega krvavega davka, in to pogosto v najbolj produktivnem delu prebivalstva. Če bi naredili zelo podrobno analizo, bi lahko zelo hitro ugotovili, da je bila v vsakem primeru situacija po uvedbi socializma zelo hitro slabša kot v prejšnjem sistemu, pa če je bil predhodni sistem še tako slab. Izjemno število neuspešnih eksperimentov (niti eden ni bil uspešen) jasno kaže, da socializem v nobeni obliki ne funkcionira bolje kot tržno gospodarstvo, pa naj bo to tržno gospodarstvo s še tako »krivičnim« družbenim sistemom neenakosti.
Kaj čaka Kitajsko, bomo šele videli. Ta trenutek, vsaj po mojem videnju, v mnogo podrobnostih neverjetno spominja na nacistično Nemčijo, kar za svet nikakor ni dobro.
Tako kot alkimist in astrolog niti psevdoekonomist ne bi smel predavati na šolah in se celo ponujati za mandatarja
Ekonomija je znanost, ki se je razvila zato, da s svojim znanjem družbo podpira na način, da so vsi resursi čim bolj ustrezno uporabljeni za doseganje čim višje stopnje blaginje tako posameznikov kot družbene skupnosti kot celote. Zato lahko zelo preprosto ugotovimo, da se ekonomist, ki danes verjame in priporoča več socializma (državno, s pomočjo birokracije vodeno gospodarstvo, vse javne službe in neprofitni sektor), v resnici ne more več imenovati ekonomist.
Podobno kot alkimist danes ni kemik, astrolog ni astronom tudi ekonomist socializma ni ekonomist. Ker zanj danes še nimamo izraza (skromno) predlagam, da ga imenujemo psevdoekonomist.
Ni mi znano, da bi alkimisti in astrologi predavali na fakultetah in visokih šolah. Poznam pa kar nekaj psevdoekonomistov (ali so to iz prepričanja ali oportunizma, me ne zanima), ki predavajo na vseh stopnjah šolskega sistema (srednješolske stopnje nikakor ne smemo zanemariti). Eden psevdoekonomist izmed njih se v tem trenutku celo ponuja za premierja Republike Slovenije
[1] Zelo veliko se s to tematiko ukvarjajo predvsem na različnih televizijskih programi (predvajani na National Geography, Viasat History ipd.)
[2] Ne smemo pozabiti, da so takoj po zasedbi skorajda celotne Evrope (predvsem pa industrijsko razvitega Beneluksa, Češkoslovaške, Avstrije, Francije, obeh skandinavskih držav) razpolagali s teoretično daleč najmogočnejšo industrijsko bazo v zgodovini. Nacionalsocialistična birokratska aroganca na zasedenih ozemljih je povzročila odpor in sabotiranje s strani lastnikov in zaposlenih v zaseženih industrijskih kompleksih (npr. Citroen v Franciji).
