Res je, da imamo na tisoče Slovencev pod pragom revščine, kot se Zlatko dere na petkovih protestih, da jih imamo 240.000. Pri dretju se mu pridružujejo nekdanji partijci in mlajši indoktriniranci. Vse skupaj pa zveni, kot da je za revščino teh ljudi kriva Janševa vlada, ki je po 22 letih podaljšanega komunizma komaj začela vladati.
Sicer pa je za reperja Zlatka, nekdanje komuniste in njihove naslednike za vse, kar se nam je v komunizmu kdaj slabega pripetilo, tako ali tako kriv Janez Janša.
In če seštejemo vsa leta našega komunizma: štiri leta OF in partizanščine, pet let stalinizma – trdega komunizma, formalni komunizem in še dvaindvajset let postkomunizma, vidimo, da nam je komunizem praktično vladal tričetrt stoletja. In prav zato je noro, da levičarji na protestih načenjajo vprašanje revščine, saj so jo že njihovi strici pridelali. Protestniki so torej pljuvali v lastno skledo!
Zanimiva zgodba o vožnji z avtom pred štiridesetimi leti
In če še začnem iskati vzroke za slabo gospodarstvo oziroma našo revščino v omenjenem času komunizma, se moram najprej (za lažje razumevanje) dotakniti cene bencina. Ta je bila vedno pretežno odvisna od cene surove nafte, saj svoje surovine nismo imeli.
Tisti, ki smo že v letih, ne pomnimo, kdaj smo zadnjič, glede na kupno moč, imeli tako poceni bencin.
V trdem komunizmu avtomobilov nismo imeli, v nekoliko blažjem – formalnem – pa smo nekaj časa imeli tudi bencinske bone, nekaj časa pa smo se lahko vozili po sistemu par/nepar: pet dni v tednu smo se lahko vozili vsi brez omejitev, en dan v tednu smo se lahko vozili le z avtomobili s parno registrsko številko, drug dan v tednu pa s tistimi z neparno številko; proti koncu Jugoslavije pa so nam, varčevalcem deviz v bankah, še celo za bencin pobrali marke. Reči hočem, da so si priskledniki (tudi v formalnem komunizmu) odrezali svoj delež od bencina, čeravno jih je ideologija učila, da je le revež najboljši komunist. Tajkuni torej niso od danes! Naslednji primer so pokojnine. Ko sem se leta 1993 upokojil, so penzije za polno zavarovalno dobo znašale 85 odstotkov od zadnje plače, sedaj (upam, da) ob koncu postkomunizma, pa kot se ugotavlja, le še 58 odstotkov.
Ja, kredit se je dalo dobiti za vse … tudi izlet na Šejšele
Gane pa me, če kdo od komunistov – prvorazrednih – reče, da smo v komunizmu bolje živeli. Res pa je, da smo takrat (glede na tretjino plače) z lahkoto dobivali kredite in da so se najbolj zadolževali prav priskledniki (beri: pomembni komunisti). Krediti so bili so skoraj zastonj. Kljub galopirajoči inflaciji ni hotelo priti do revalorizacije kreditov. Prav zato se je Jugoslavija pojedla do kosti in z lahkoto propadla. Vem za primer, da so si s krediti zgradili dve hiši in še kupili apartmaje na morju.
Bili pa so tudi taki, ki so si z gradbenimi krediti kupovali drage avtomobile in šli na Sejšele. Drugi pa so se po tiho hvalili, da plačujejo s čeki in jih banke ne bremenijo.
Lojalni državljani pa so dihali domači zrak pri gradnji domov in si še trgali od ust zaradi (pravičnih) referendumov za ceste, elektrifikacijo, napeljavo telefona, vodovoda …
