Za čudež ob reki Savi se mora spremeniti način vzgoje tako v družini kot v šoli

Zdaj ko je bil Robert Golob – star kader LDS, Pozitivne Slovenije in državni gospodarstvenik tipa: »J’st s’m te nastavu, polit’ka te je nastav’la« – kot reciklaža spolzkega nasmeška Zorana Jankovića v Državnem zboru izvoljen za desetega predsednika vlade RS, ne bom neposredno govoril o njegovi dolgočasni butl-socialistični lajni, ki jo ponavlja že od prvega javnega nastopa naprej, niti se ne bom podrobneje spuščal v komunistični manifest …, pardon koalicijsko pogodbo, ki so jo pripravili partnerji v zločinu.

Koalicijska pogodba je bolj komunistični manifest kot to, kar naj bi bila

O koalicijski pogodbi res zelo na kratko, le toliko – gre za zelo očiten poskus z napadom na srednji sloj ustvariti dovolj sredstev, da bo lahko trenutna koalicija nahranila medijsko-tajkunsko-NVO-jevskega zmaja, ki jo je tudi ustvaril. Nacionalnizatorska progresivna obdavčitev premoženja, višji davki na kapitalski dobiček in normirane S. P.-je (edina davka v državi, ki sta evropsko konkurenčna), sanjarjenja politkomisarjev Levice (brez enega dneva delovne dobe v realnem sektorju) o delavski participaciji, izničenje novele Zakona o dohodnini prejšnje vlade, ki je vsem delavcem zagotovila višje plače (v deželi s kronično egalitarnostjo, ki je ena najvišjih na svetu) … Ukrepi se bolj berejo kot manifest stranke Levica kot pa politika liberalne sredine.
A pustimo dnevno politiko. Vprašajmo se nekaj bolj temeljnega. Zakaj za hudiča Slovenci tako radi padamo na te vedno iste preživete socialistične finte, ki v resnici niso nič drugega kot sofisticirana oblika besedne igre? Kaj je pri nas drugače kot v Evropski zvezi, ZDA, v Ukrajini …, celo v Vietnamu (ki je mimogrede država z največjo podporo kapitalizma na svetu).

Ni kriva le krvava komunistična revolucija, tudi slovenska vzgoja ni spodbudna

Ne gre le za odmeve krvave komunistične revolucije, ki je drugače misleče enostavno pobila. Gre tudi za vzgojo. V ZDA vsak otrok odraste v veri, da bo lahko nekoč naslednji predsednik ZDA (se spomnite tistega hita iz leta 1989, ki ga je je pel Holly Johnson: »… there’s a place, where a kid without a cent, can grow up to be president …«). Spodbude, ki jih starši namenjajo otrokom, niso le patetične in površinske: ameriški starši z vsem srcem in dušo verjamejo, da je njihov otrok odličen igralec baseballa. Verjamejo, da bo nekoč lahko odličen pisec, čeprav v četrtem razredu še zmeraj napiše: »We will not loose the game.« In to jim povedo vsak dan.
»Res smo revni, a ti boš dobil štipendijo in postal direktor na Wall Streetu.«
»Lahko postaneš karkoli si želiš, če boš le dal vse od sebe.«
To sicer ni čisto res – odrasli ljudje včasih naletimo tudi na omejitve (saj poznate tisto – ne glede na to kako dober si, bo za vogalom en Azijec, ki bo še boljši od tebe).

Otroci s pozitivno podporo staršev in sorodnikov imajo boljšo samopodobo

A tista začetna platforma je pomembnejša, kot si poljudnoznanstveno mislimo. Znanstvena raziskava, prvič uradno objavljena v publikaciji Journal of Experimental Child Psychology, je pokazala, da nevrološka slika možganov otrok, katerih matere so bile zelo kritične do njih, kaže, da imajo ti otroci zakrnel center v možganih, ki v zavesti ponotranjijo občutke, ki jih doživimo ob denarnih nagradah in izgubah, kar nakazuje, da imajo takšni otroci zmanjšan zavestni smisel za dojemanje signalov iz okolja. Študije (Hoelter & Harper, 1986, Gecas and Schwalbe, 1987) so pokazale, da imajo otroci s pozitivno podporo staršev in sorodnikov boljšo samopodobo. V najbolj kritičnih trenutkih, ko človek gradi svoj samokritični jaz, ki ga bo spremljal vse življenje, je ključno, kakšne stimulanse doživlja iz okolice, predvsem od tistih, ki so mu najbliže.

Johnny posluša, da so starši ponosni nanj, Janezek pa, da iz njega nikoli nič ne bo

Kakšni pa smo Slovenci? Slovenci smo izredno samokritični do sebe. Tudi ko obvladamo kak tuj jezik skoraj na ravni materinega, še vedno radi rečemo, da se še učimo in se vnaprej opravičujemo za slovnične napake. Zato se tako radi naučimo jezikov vseh sosednjih držav (razen neindoevropske madžarščine) in od tujcev nikoli ne pričakujemo, da se bo kdo naučil našega jezika (niti od tistih ne, ki govorijo soroden južnoslovanski jezik).
A ta samokritika od nekod izvira in ima tudi določene posledice. Slovenska vzgoja je folklorno taka, da je treba otrokom povedati, da so nesposobni, ničvredni, slabši od bratov/sester/sosedovih otrok in da je staršem žal, da so jih sploh zaplodili. Slovenski otrok je kot vojak začetnik na uvodnem urjenju, ki od predpostavljenega posluša žaljivke, da mu ne gre nič od rok in da še nikoli ni videl bolj nesposobnega človeka.
Medtem ko Johnny vsak dan posluša starše, ki mu pravijo, kako ponosni so, da je zopet izbil baseballsko žogo z igrišča ali dobil pohvalo od učitelja, Janezek sliši, da se ne bi smel ukvarjati z nogometom, saj itak ni dovolj dober, v šoli pa mora bolj poslušati, saj je zadnjič učiteljica povedala, da včasih ne sledi pouku, čeprav ima same petke.
Seveda posplošujem, a ta ponavljajoči se vzorec sem v Sloveniji in ZDA zasledil tako pogosto, da ne morem verjeti, da gre za naključja. Ko vržeš kocko 50-krat in vsakič pristane na številki 1 začneš sumiti, da je kocka obtežena. Slovenska kocka je po mojem mnenju obtežena.

Kakšne ljudi vzgajamo?

Vzgajamo ljudi z otopelim odnosom do okolice, ki ne znajo povsem dobro presoditi, kaj je zanje (materialno) dobro in kaj ne. Še pomembneje pa je to, da vzgajamo ljudi z nizko samozavestjo. Otroci odraščajo z mislijo, da so zgube. Taki otroci odrastejo v boječe odrasle. Take, ki se bojijo resničnega sveta, konkurenčnega prostega trga, tekmovanja in meritokracije. Ko odrastejo, mislijo, da so najslabši in jih nihče ne bo izbral, nakar bodo pristali nekje na ulici s klobukom v roki, proseči mimoidoče za nekaj centov.
Vzgajamo boječe ljudi. In taki ljudje so idealen plen za socialistične demagoge. Ti jim obljubljajo varnost pred lastno povprečnostjo. Veliko državo, ki bo zanje skrbela. Manko konkurenčnega delovnega okolja, da se jim ne bo treba nikoli dokazovati niti jim nikoli ne bo treba biti poražen. Ogromne davke na sposobne, da se bodo sredstva prelivala tudi do njih – nesposobnih.
Povprečen Slovenec misli, da je nesposoben, ker se je tega najprej naučil doma, nato so lekcijo ponovile učiteljice v šoli, na koncu pa še politiki, ki so sebe ponudili še kot rešitelje, ki jih bodo z uravnilovko rešili mediokritete in morebitnega beračenja.

Tako vzgojen Slovenec nima nič proti, če za vse poskrbi država

Zato Slovenec nima nič proti, če mu država pove (oz. ukaže), katero umetnost mora denarno podpirati, katero glasbo mora poslušati, kateri ideologiji mora verjeti, kateri mediji so desni in kateri »normalni« (prosto po Goluboviću), katere davke mora plačevati in kam se morajo ti davki stekati.
To bodo že vedeli bolj pametni od nas. Mi smo nesposobni. Ponavljamo si tisti stavek Marjana Šarca, ki tako dobro ponazarja slovensko dušo: »Jaz nimam kaj mislit. Bomo videli, kako se bodo drugi dogovorili.«
Velika država je naš rešitelj. Zato je dobra polovica države tako mesijansko pričakala sluzasto politikantskega Roberta Goloba in njegovo malho praznih enovrstičnic o enakosti in koncu delavskega hlapčevanja. Ne gre le za antipatijo do Janeza Janše kot tudi ne le za upor proti ukrepom v zvezi s pandemijo. Podpora Gibanju Svoboda je visoka tudi zdaj, ko smo izvedeli, da bo tempo diktirala stranka Levica in da bo vodilni motiv mandata narediti preveč egalitarno družbo še bolj egalitarno.

Tragedija je, da ima veliko Slovencev občutek, da ne moremo tekmovati z drugimi narodi, čeprav smo zelo sposobni

Ljudje so to pozdravili. Ker imajo podzavesten občutek, da ne morejo tekmovati. Da so Belgijci, Francozi, Nemci, Američani, Korejci boljši od nas. Želimo vlado, ki nas bo varovala pred tujci, pred prostotržnim kapitalizmom – in kar je še pomembnejše: pred lastno povprečnostjo.
To je velika tragedija. Slovenci namreč nismo povprečni. Slovenci v izseljenstvu skoraj po pravilu v zahodnem kapitalizmu eksplozivno uspejo. V športu – panogi, kjer je meritokracija ključna – smo tako zelo uspešni, da so o naših čudežnih superljudeh pod Alpami pisali članke po vsakih olimpijskih igrah. Po skoraj vseh empirično merljivih testih akademske učinkovitosti učencev, dijakov in študentov smo med boljšimi na svetu. A še vedno mislimo, da smo najslabši.
V pajdaškem kapitalizmu rdečih direktorjev v devetdesetih je šlo skoraj vse narobe, a majhna podjetja, ki so jih ustanovili inovativni in pametni posamezniki, so danes glavni motor gospodarstva in zmagujejo na industrijskih razpisih po vsem svetu.

Američani niso nič boljši od nas, le vzgajani so čisto drugače

Iz ZDA smo v zadnjem času prek raznih raziskovalnih inštitutov pod okriljem vzporednega mehanizma potegnili tisto najslabše, ki njihovo družbo vleče proti egalitarizmu, stran od ameriškega sna o individualizmu, svobodi in sledenju osebni sreči – ideologijo woke, demokratični socializem, po vzoru ZDA smo iz nič izumili spolno in rasno nestrpnost, ki je nikoli ni bilo.
ZDA je kljub tem (sabotažno podstavljenim) distrakcijam uspelo obdržati primat industrijskega hegemona, ki izumlja praktično vse, kar dela naše življenje v 21. stoletju prepoznavno in za sodobnega človeka znosno: Rusija zadnje mesece šokirano ugotavlja, kakšna slepa ulica je razvoj brez ameriških patentov.
Američani niso nič pametnejši od nas. So pa bili od malega vzgajani, da jim lahko uspe. Da so dovolj dobri. Da lahko čez deset let napolnijo Madison Square Garden, poletijo na Mednarodno vesoljsko postajo ali skupaj z Elonom Muskom načrtujejo naslednjo revolucijo javnega transporta. ZDA vleče naprej samozavest. Sledenje osebni sreči. Večina Američanov – tudi demokratov – si ne želi, da jim država prepove nošnjo orožja. Večina si ne želi, da jim država diktira, kakšno umetnost morajo prisilno sponzorirati. Večina si ne želi, da država plansko-gospodarsko skrbi, da ne bodo nikoli brez službe. Želijo si, da jih država pusti pri miru, oni pa lahko v miru ustvarjajo:

I’m no Communist, and I’ll you that right now,
I believe a man should own his own house and car and cow,
I like this private ownership, and I want to be left alone,
Let the government run its business and let me run my own.

Ker vedo, da so dovolj dobri, saj so to poslušali vse življenje.
Če bi morali karkoli uvoziti iz ZDA, je to njihov smisel za samozavest in razlog, zakaj jo sploh imajo: pozitivno vzgojo.

Pomembna je razlika med konstruktivno grajo in sistematičnim zaničevanjem

Nikakor ne trdim, da se otrok ne sme grajati, ko naredijo kaj narobe. A obstaja razlika med konstruktivno grajo (»Ne zaviraj kolesa s sprednjimi zavorami, ker boš padel na glavo!«) in sistematičnim zaničevanjem (»Nikoli ne bo nič iz tebe!«), ki je tako intimno povezano s slovensko (morda tudi slovansko?!) temno psiho. Takšna vzgoja proizvaja socialiste, boječe pred svetom, ki jih obdaja (»Prekleti tujci, vse bodo pokupili!«).
Naša generacija ima moč v svojih rokah. Lahko proizvedemo socialiste, ki jih bo strah lastne sence in bodo iskali sedanje in bodoče Golobe, da jih zaščitijo pred tujci, neoliberalizmom in konkurenco. Lahko pa proizvedemo ljudi, ki bodo bolj podobni Američanom – take, ki jih ne bo strah spopasti se z globalnimi viharji in bodo sledili Prešernovemu stihu: največ sveta otrokom sliši slave … Lahko proizvedemo take ljudi, ki se bodo zavedali, da so dovolj dobri, da le z ekonomsko svobodo in individualizmom dosežejo svoje sanje. Taki ne bodo iskali Sorosov, Kučanov, Golobov in drugih starševskih figur, ki jim bodo prek fiskalnega protektorata zagotovili varno, a revno in neizživeto eksistenco.

Ko se bo način vzgoje spremenil, se bo zgodil čudež ob reki Savi

Ko bomo vzgojili takšno generacijo, bo Slovenija svetovna velesila. Čudež ob reki Han bo passee. Govorili bomo o čudežu ob reki Savi. Imeli bomo socialno kapico, bogati bodo zaslužili ogromno, stokrat, tisočkrat več kot nižji sloj, a tudi nižji sloj bo v ekonomski svobodi zaslužil toliko kot avstrijski, nemški in švicarski. Imeli bomo nebotičnike tujih multikorporacij – a se jih ne bomo bali. V njih bomo zaposleni Slovenci in multikorporacije nam bodo izplačevale odlične plače, saj tukaj ne bodo le proizvajale, ampak razvijale. Tudi naše multikorporacije bodo gradile nebotičnike v tujini in slovenski inženirji bodo šli učit indonezijske delavce, kako sestaviti slovensko raketo.
Razbili bomo neproduktivne, našistične fevde domačih rentnikov, ki zdaj parazitsko sesajo sadove našega dela. Zanje v hiperkonkurenčnem svetu meritokracije in presežkov ne bo več prostora. Socialistični demagogi, ki vas danes vlečejo v črno luknjo egalitarizma in umiranja na obroke, bodo odplaknjeni v zgodovinski lijak preživetih idej ali pa se bodo prilagodili in postali zagovorniki prostotržne ekonomije. Slovenija bo zadihala z obema pljučnima kriloma in postala to, kar smo si leta 1991 želeli – nova Švica. Morda še bolje: novi Singapur. Vse to lahko dosežemo v času našega življenja. A začnite na začetku.
Pojdite k hčeri ali sinu in jima povejte: »Dobro si to naredil, naredila!«