V ekonomiji je bil včasih zelo priljubljen Greshamow zakon, po katerem naj bi slab denar praviloma izrinjal dobrega. Tudi v politiki, ki deluje po v kolumni opisanih mehanizmih, slabo praviloma izrinja dobro.
Ko je Radovan Žerjav jeseni povedal, da se ne gre več politike, ker se mu je ta že pošteno priskutila in ker uničuje njegovo osebno življenje, so njegove ocene na lestvicah priljubljenosti poskočile. Tudi sicer na vrhu lestvic prevladujejo politiki, ki niso neposredno vpleteni v vsakodnevno politično dogajanje, kot sta predsednik države in evropski komisar. Zato bi se morali resno vprašati, kaj je s politiko narobe, da imajo ljudje najraje tiste, ki so od nje odmaknjeni, in da so celo nekateri politiki srečni, ko se jim z njo ni treba več ukvarjati.
Zmaga vtisa nad razumom
V politiki zmaguje tisto, kar se dobro sliši. Ker se dobro slišijo jasne in načelne besede, politiki tekmujejo, kdo se bo hitreje in odločneje opredelil do pomembnih vprašanj. Toda z načelnostjo ne prideš daleč, ko je treba sklepati koalicije ali dobiti 46 glasov za podporo zakonu. Ker je koalicije že zaradi volilnega sistema vedno treba sklepati, če želiš doseči karkoli, lahko vsak dan opazujemo prepad med besedami, s katerimi politiki pridobivajo volivce, in odločitvami, ki jih dejansko sprejemajo.
V prednosti so zato tisti, ki jim je vseeno, kaj govorijo. Politik, ki se ne obremenjuje s tem, da bi izjave morale biti vsaj nekoliko povezane z dejstvi ali z osnovno logiko, lahko pove več všečnega kot tisti, ki mu gre vendarle tudi za vsebino ali pa mu je preprosto nerodno govoriti prevelike neumnosti. V tej ekonomiki politične govorice, kjer vtis šteje več od vsebine, je verjetno razlog za splošno prepričanje, da politiki govorijo eno – in vsakič drugo -, delajo pa nekaj tretjega.
V tej popolni poljubnosti argumentov se tudi politiki sami težko znajdejo. Zato se jih večina opre na strankarsko berglo – dobro je tisto, kar smo predlagali mi, in slabo tisto, kar predlagajo drugi, pa čeprav smo kdaj prej tudi sami predlagali kaj zelo podobnega. In ker je pri sporočanju tega, kaj je dobro in kaj ne, treba biti jasen in glasen, sicer tvoje izjave ne bodo zavrteli na televiziji, imajo ljudje pred malimi zasloni občutek, da se politiki ves čas samo nekaj prepirajo in da se ne znajo ničesar dogovoriti.
Zmaga naših nad njihovimi
V svetu, kjer največ šteje dobra retorika, je vsak lastni neuspeh možno ublažiti s piarovskimi domislicami, vsak uspeh koga drugega pa razvrednotiti z izmišljenimi argumenti in kakšno lažjo. Zato je volivcem, pa tudi politikom samim, težko ločiti resnično sposobne ljudi od brezvretenčnih karieristov. Veliko lažje je vedeti, kdo je naš in kdo ni (in seveda, če ni naš, potem je gotovo od nekoga drugega, in če res ni od nikogar, je to samo znamenje, da je še vedno na voljo).
Več: Finance
