J. Petač, Dnevnik: Ne, ni najlažje kar oditi

Vas, ki vladate in ste generacija baby booma, naj bo pošteno strah vaše starosti. Ne zato, ker ne bomo želeli skrbeti za vas, ampak zato, ker nas preprosto ne bo tu. Ne bo nas, da bi plačevali davke, krpali avtoceste, da bi gradili domove za ostarele… Ostali boste sami, skupaj s svojimi nepremičninami, krediti za ceste in tajkunske prevzeme ter s pokojnino, ki bo temeljila na minimalcu. Da o zdravnikih ne govorim.

Dober gospodar je vedno posestvo predal nasledniku, in to takrat, ko sta bila oba na vrhuncu moči. To je temelj zdravega razvoja. V Sloveniji gospodar drži posest do konca, do revolucije, do smrti. Verjetno zato, ker je do posestva prišel z revolucijo, komunistično ali/in kapitalistično, z nacionalizacijo ali/in z denacionalizacijo, z osamosvojitveno vojno ali/in z vstopom v EU, z nepovratnimi sredstvi za neuvrščene ali/in z evropskimi skladi ali s podobnimi prerazporeditvami kapitala.

Tisti, ki je do svojega premoženja prišel z delom, ga veliko lažje preda naprej kot nekdo, ki ga je pridobil po (ne)sreči. Zato, ker dela za svoje naslednike, ker jim privošči, da sadove njegovega potu in žuljev uživajo ali pa (ne nujno) nadgrajujejo. Ker si želi, da njegovemu nasledniku ne bo treba delati tako (trdo) kot njemu. Pa saj za to gre, za lepši jutri.

Ampak pri nas je drugače. Nam gospodarji ne privoščite, da bi živeli in uživali življenje v svobodni državi, mislim, da zato, ker si je še sami ne zaslužite. Čisto preprosto, niste je vredni, ker ste zanjo naredili premalo (še avtocestni križ so pravzaprav naredile generacije, ki prihajajo – z odplačevanji kreditov). Do prihoda krize ste si verjetno mislili, da ne bomo nikoli spregledali, da je zgodba o uspehu pravzaprav zgodba o neuspehu in da vse, kar je bilo uspešno, še ni odplačano. Ampak kriza je prišla in spregledali smo prej, kot ste si želeli. Danes sploh ne tajite več, da ste ugrabili državo in da jo boste izpustili iz rok le z revolucijo ali po smrti, ker veste, da drugega ne znate delati: najemati kredite – skriti denar – potopiti banke – obrniti sedežni red v parlamentu – imenovati komisije…

Odrivate nas, ker se nas bojite: imamo znanje, energijo in življenje pred seboj, vse, česar vi ne morete kupiti (in odplačati na naš račun).

Če gospodar ne preda posestva pravočasno, lahko pride do družinske tragedije ali pa se naslednik umakne, navadno daleč, v tujino.

Očitno se mi umikamo, generacija 1970–1995 se izseljuje, množično. »Ali so kar spakirali in šli?« sem se spraševal, ko sem prvič, nekje v osnovni šoli, slišal za izseljevanje pred prvo svetovno vojno. Na začetku svojih 30. let se sprašujem podobno. Tokrat opazujem izseljevanje svojih prijateljev, moje generacije. Ne, niso kar spakirali in šli, prej so iskali možnost za obstoj tu, v Sloveniji, a je niso našli – ne tisti pred prvo vojno ne ti, ki odhajajo danes.

Več: Dnevnik