J. P. Emeršič: Prostor svobode v Sloveniji se nam oži

V naslednjih dneh bo minilo 101. leto od izbruha oktobrske revolucije. Izvedla jo je revolucionarna skupina, ki jo je povezovala fanatična privrženost komunistični ideologiji in zavezanost zločinu. Če je bilo za sorodni nacistični sistem kasneje značilno, da je v tehnološko zelo izpiljenem ubijalskem stroju sodelovala relativno majhna skupina ljudi, je pri komunizmu drugače; ubijanje je iniciacija.

Zaradi strahu in koristoljubja so se lovke režima zelo razširile

Šele takrat, ko si umažeš roke z zločini, si “naš”. Zato je imela vzhodnonemška Stasi zaposlenih več agentov kot celoten Gestapo med 2. svetovno vojno. Komunizem hoče v Zločin vpeti ne le člane stranke, ampak široko paleto ljudi. Ta praska se je uveljavila po 2. svetovni vojni tudi na Slovenskem. Pri zločinih jih je sodelovalo zelo veliko. Ne mislim le na povojna mučenja in pokole ujetnikov, ampak tudi kasnejše manjše kolaboriranje z režimom; sporočanje protirevolucionarnih pojavov na številko 985, skrivanje svoje vernosti tedaj, ko to ni bilo življenjsko nevarno, opravičevanje komunističnega režima, češ, saj je bilo pred vojno res veliko krivic in nam danes ni tako zelo slabo … Lovke režima so se zaradi strahu, strahopetnosti in koristoljubja zelo razširile.

Slovenci smo namesto na resnično spravo pristali na pozabo

In ko se je komunistični sistem ob koncu 80-ih in začetku 90-ih zrušil, je bilo bratovščino zločincev strah. Zelo strah. A ta strah ni dolgo trajal, saj je Slovenija padla na izpitu “narodne sprave”. Slovenci smo namesto na resnično spravo, ki vključuje priznanje zločinov in kazen,. Ta pozaba je velikemu številu ljudi, žal tudi kristjanom ugajala, saj so v sebi nosili občutke krivde zaradi drobnega sodelovanja s starim režimom ali pa strah pred zahtevami pravičnosti. Alain Besanson v knjigi Zlo stoletja ugotavlja, da se to odpadništvo in kolaboracija s komunizmom sploh ne ocenjuje kot nekaj grešnega.

»Na splošno se vse to jemlje kot odpustljive zablode, pogosto s hvalevrednimi nameni. Razlog za to je preprost: kristjani se še niso popolnoma očistili komunističnih idej, ki so v njihovem duhu pomešane s humanitarnimi idejami, ki so jih uvajali prav verniki in duhovščina.«[1]

Kocbek in njegov krščanski socializem so na tem mestu naredili zelo veliko duhovno in politično škodo.

Ko je ogrožen nekdo iz zločinske bratovščine, ta instinktivno strne vrste

Ko je zločinska bratovščina na začetku 90 -ih videla, da lustracije ne bo, se je nemoteno razpršila po javnem sektorju, v gospodarstvo, kulturo, medije … Kako jih prepoznati? Zagovarjajo staro ideologijo, trepetajo pred izgubo medijskega in gospodarskega – posledično tudi političnega monopola, napadajo tradicionalno družino in krščanske vrednote. In ko je ogrožen katerikoli izmed njihovih članov in katerakoli izmed koristi, instinktivno strnejo vrste. In zaščitijo vsakega, ki je njihov po iniciaciji ali pa si obetajo od njega kakšno korist. Oficir, ki je vodil agresijo na Slovenijo, nekdanji agent Udbe, ki je morila oporečnike, arhitekt afer in montiranih sodnih procesov, servilni novinar in vodljivi sindikalist. In še mnogi drugi. Vsi imajo zagotovljeno gmotno varnost in nedotakljivost pred kritiko. Če jim pa kdo pove resnico in kar jim gre, zaženejo vik in krik o sovražnem govoru. Vpitje rdečega orkestra je vselej dobro pripravljeno, pravilno odmerjeno in uglašeno. Če je treba pa še podprto z javnomnenjskimi raziskavami.

Prostor svobode v Sloveniji se nam oži

Na drugi strani pa demokratična stran ne premore primerljive usklajenosti in solidarnosti. Na protestih v podporo krivično obsojenim v zadevi Patria, ki jih je organiziral Odbor 2014, se je pred sodiščem večinoma zbiralo le nekaj 100 ljudi. Podobno je bilo tudi pri podpori Milku Noviću in moralnemu teologu dr. Tadeju Strehovcu. Komaj kakšen novinar in kritik pa je reagiral na drakonsko kazen novinarju Vodušku. Na neprestano zmerjanje katoličanov s »katolibani« in še s hujšimi zmerljivkami, pa ne reagira nihče, ali pa nas poučijo, da je to »svoboda govora«. In ko nam sporočijo, kam naj si vtaknemo svečo, če slučajno ne vemo, v kateri množični grob so partizani odvrgli naše pomorjene prednike, je to označeno za »umetniški izraz«.

Namesto, da bi demokrati strnili vrste in zaščitili svobodo govora ter človeško čast, ko nekoga zagrabi udbovsko kolesje, mu drugi ne pomaga, pač pa že kuje lastni politični dobiček. Drobni spori in značajske razlike preidejo v obračunavanja, ki jih mediji veselo razpihavajo ter sejejo diferenciacijo, razdor in predvsem politično apatijo med ljudmi. S takšno držo pač demokrati ne bomo dosegli »kritične mase«, kakršna je bila dosežena v 80ih pri protestih v podporo četverici.

Takrat so se zločinci bali. Kasneje nikoli več. Danes se prostor svobode v Sloveniji oži. Če ne bomo ustavili tega trenda, se nam lahko zgodi ponovitev ene zelo težke zgodovinske lekcije …

[1] Alain Besanson, Zlo stoletja, Družina, Ljubljana 2014, str. 104.