Nov niz iz serije Pričevalci začenjamo s spominom na predvojno meščanstvo, stičišče je širša družina Hribar, ki so jo kljub podpori OF komunisti oropali vsega premoženja, nekatere njene člane pa pobili in zaprli. Po resnični zgodbi Ksenije in Rada, lastnikov gradu Strmol, ki so ju partizani kruto umorili januarja 1944 je Drago Jančar napisal znamenit roman Tisto noč sem jo videl.
- PETER HRIBAR, 14. 3. 2017,
Premiera v torek, 14. 3., na TV Slo 1 ob 23.06 uri. Ponovitev v nedeljo, 19. 3., na TV Slo 3, ob 9.05 uri.
Peter Hribar, nečak umorjenih lastnikov gradu Strmol, nam v dramatičnem pričevanju podrobno opiše usodno noč, ko so partizani 4. januarja 1944 ob 23. pod pretvezo vstopili v grad, začeli grobo zasliševati Rada in Ksenjo, ki sta ves čas vojne z denarjem in materialom podpirala OF. Isto noč so ju odvedli pod Krvavec ter ropali grajsko premoženje. Naslednji dan so ju brutalno mučili in umorili. Resnica je zelo preprosta, krvava in nasilna, pove Peter, ki si je več kot 20 let prizadeval in zbiral različne dokaze ter pričevanja, da bi razkril kruto resnico in usodo sorodnikov Hribar, ki sta bila del predvojne meščanske elite. Dokopal se je do skoraj vseh imen partizanov in partizanke, članov VOS, večinoma domačinov, ki so okruten umor izvršili, še živečega je nedavno obiskal v domu starejših. Nikogar povojna oblast ni kaznovala ampak ravno nasprotno, bili so deležni privilegijev in nekateri visokih položajev. Grad in celotno premoženje so si novi oblastniki prihranili zase. Tako so v gradu in posteljah umorjenih zakoncev dopustovali Edvard Kardelj in dalj časa tudi Matija Maček z družino.
Peter Hribar je po dolgih letih sodnih bojev dosegel rehabilitacijo Rada in Ksenije Hribar, njun pokop in odškodnino za grad. Sprejel je tudi javno opravičilo s strani predsednika države. Odslej si brez zamer prizadeva za spravo na novih temeljih, kar predstavi tudi v pričevanju. Posmrtne ostanke zakoncev Hribar so lani iz prikritega grobišča prenesli in pokopali v družinsko grobnico, na gradu Strmol pa so jima postavili spominsko obeležje. Rado je bil bančnik, industrialec s široko mrežo poznanstev širom Evrope, z ženo Ksenjo sta bila svetovljana in oba tudi pilota ter se aktivno ukvarjala z letalstvom. Skupaj s Petrovim očetom so že izdelali nekaj svojih letal z imenom Minima. Vojna predvsem pa revolucija sta preprečili načrte o lastni tovarni avionov. Dva primerka Hribarjevih letal sta bila v uporabi še daleč po vojni, lesene modele pa ima danes v lasti Peter Hribar. Povojni režim je udaril po vseh članih družine Hribar in kot mladenič je to še kako čutil tudi Peter. Zaprli in maltretiral so njegovega očeta in razbili njihovo družino, saj je oče zbežal v Kanado. Pretresljiva izpoved Petra, pripadnika rodbine Hribar, vnuka znamenitega Slovenca Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi, je v opomin in razmislek kakšen civilizacijski padec je predstavljala revolucija in njeno nadaljevanje.
- ANGELIKA HRIBAR, 21. 3. 2017
Premiera v torek, 21. 3., na TV Slo 1 ob 23.06 uri. Ponovitev v nedeljo, 26. 3., na TV Slo 3, ob 9.05 uri.
Vstop v meščansko stanovanje Angelike Hribar je kot sprehod po galeriji, saj so stene obdane z deli njenih prednikov, ki so bili vsi po vrsti odlični umetniki. Angelika Hribar dopolni pričevanje bratranca Petra, saj je tudi sama nečakinja Rada Hribarja in po očetu potomka znamenite družine Hribar. Zanimiva je tudi mamina rodbina,saj izvira iz starodavne plemiške družine Obereigner in Kastl. Tako babica kot mama sta bili izvrstni akademski umetnici, babica je bila portretna miniaturistka, mama pa ena redkih slovenskih kipark, ki se je že pred vojno šolala na akademiji. Poročila se je z Zoranom Hribarjem, sinom industrialca in politika Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi. Angelika se spominja, da je mama prijateljevala z Lili Novy, Josipom Vidmarjem, Otonom Župančičem in Cirilom Kosmačem. Starša sta bila sprva vključena v OF, vendar sta se kasneje zaradi novic o številnih umorih, ki so jih zagrešili komunisti, od OF oddaljila. Čeprav je mati med vojno večkrat skrivala Vido Tomšič in njenega otroka, je bila po vojni na Nagodetovem procesu leta 1947 pogojno obsojena, očeta Zorana pa so zaprli za šest let. Angelika se spominja, kako so bili v stanovanju s sestrico in bratcem zastraženi in jim je v teh hudih časih ob strani stala babica Elza Obereigner – Kastl. Angelika nas popelje skozi svoje spomine in nam predstavi dekorativno malo plastiko svoje matere Lize, s čimer je po vojni preživljala družino, kot tudi druga likovna dela in zapuščino svojih prednikov. Pričevanje Angelike Hribar nam ponuja vpogled v izredno bogato kulturno in umetniško življenje predvojnega meščanstva, ki je bilo grobo poteptano in preganjano po letu 1945.
