V zadnjih slabih dveh tednih je domovino svojih staršev znova obiskal Pedro Opeka, ki že skoraj štiri desetletja pomaga in živi z malagaškimi ljudmi. O njegovi predanosti poslanstvu pomagati ljudem v skrajni revščini priča, kako v vaseh na obrobju prestolnice Antananarivo njegova skupnost Akamasoa nadomešča storitve ugrabljene države.
Življenjska zgodba Pedra Opeka je poznana. Rodil se je slovenskima staršema v Argentini, ki sta ob koncu druge svetovne vojne kot begunca zbežala pred totalitarnim nasiljem. Po študiju teologije v Parizu, Opeka že od leta 1976 kot misijonar deluje na Madagaskarju, pri čemer se je konec osemdesetih let posvetil delu v najrevnejših soseskah, predvsem v kraju Antolojanahary. Pred dvema tednoma je tako v nekdanji košarkarski dvorani hale Tivoli pred nekaj tisočimi obiskovalci potekal tradicionalni dobrodelni koncert za malagaško skupnost Akamasoa na otoku Madagaskar, ki jo je pred desetletji ustanovil oče Pedro Opeka. Njene vasi so danes že dosegale velikost srednje velikega slovenskega mesta, saj tam sedaj živi okrog trideset tisoč posameznikov. Opeka je tako v dveh desetletjih in pol s pomočjo dobrodelnih organizacij iz nič ustvaril mesto, kjer so najrevnejši našli zatočišče in kjer lahko tudi preživljajo svoje družine.
Njegovo delovanje v zadnjih desetletjih kaže, kako lahko posamezni človek pomaga revnejšim, s pomočjo dobrote premožnejših, kadar avtohtono prebivalstvo ne more računati na drugo pomoč. V državah kot je Madagaskar je država odsotna oziroma je ni niti pri zagotavljanju najmanjšega jedra ekonomskih in socialnih pravic. Indeks človekovega razvoja je na Madagaskarju tako nizek, da ga Združeni narodi uvrščajo v skupino najbolj nerazvitih držav. Pravice kot so pravica do hrane, vode, izobraževanja in dostojnega prebivališča so pogostokrat neuslišane sanje v afriških mestih, kaj šele na njihovem obrobju.
Kjer državne socialne pomoči ni, oziroma kjer jo oblasti iz različnih razlogov ne želijo zagotavljati, ostane prebivalstvo prepuščeno samim sebi. Lahko ima srečo, da pomoč najde v več desetletij dolgem nesebičnem delu humanitarnih organizacij in zasebnikov. Zasebni sektor je tisti, ki lahko delno ali v celoti nadomestni državne ukrepe, ki izostajajo zaradi finančnih nezmožnosti ali pa zaradi njene ugrabitve s strani različnih interesnih skupin oziroma prikritih hudodelskih združb, kot je denimo pogosto v državah podsaharske Afrike.
Vloge Pedra Opeke ne gre zmanjšati, češ da je sam v prvi vrsti misijonar krščanske vere, saj njegove izjave tako na dobrodelni prireditvi v hali Tivoli kot njegove knjige in prispevki pričajo, da gre v prvi vrsti za humanitarnega delavca.
Več lahko preberete na iusinfo.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
