Od 22. septembra do 1. oktobra se bo znova zvrstila kopica dogodkov, osmič povezanih pod »blagovno znamko« socialnega tedna. O nekaterih poudarkih tega razvejenega dogajanja, ki seže v številne slovenske kraje (in tudi onstran meje), smo se pogovarjali z voditeljem Jankom Korošcem.
Poseben pečat in vsebinsko povezovalno nit vsakokratnemu socialnemu tednu daje osrednji naslov. Letos ste se odločili za geslo Slovenija – moja država? Gre za parafrazo ponarodele besedne zveze Slovenija – moja dežela, ki ste ji za povrh dodali še vprašaj. Kam torej merite s tokratnim naslovom?
Da prebijeva led, se bom na začetku oprl kar na poslanico letošnjega socialnega tedna. V njej smo zapisali, da smo v Sloveniji po zamenjavi sistema relativno hitro vzpostavili večino formalnih mehanizmov demokracije; vzpostavili smo večstrankarski sistem, spisali demokratično ustavo in sprejeli najpomembnejše zakone. Prezrli pa smo bistveno: za demokratično državo ne zadoščajo le demokratična načela, ustava in zakoni. Zagotavlja jo šele demokratična drža njenih državljanov. V letu 1991 smo spremenili sistem, nismo pa se, ne takrat in ne pozneje, usposabljali za demokracijo. Tako smo, kljub temu da imamo že četrt stoletja svojo državo, ostali na tem, da Slovenijo dojemamo le kot svojo deželo, lepo, za marsikoga najlepšo na svetu. Vendar le kot danost, in ne kot nekaj, za kar je treba delovati. Kmetu tudi najrodovitnejša zemlja ne bo dala pridelka, če je ne bo obdeloval, podobno ne bo delovala država, če ne bodo dejavni njeni državljani. Naj bo torej letošnji socialni teden priložnost, da se vprašam, kaj naredim za to, da je oziroma da bo Slovenija tudi moja država.
Pripravljavci socialnega tedna ob 25-letnici državnosti torej ugotavljate, da smo kot državna skupnost marsikaj dosegli, da pa je večina državljank in državljanov nad stanjem v državi kljub temu razočarana. »Kaj je šlo narobe?« se sprašujete v poslanici. Odgovor?
Demokracija sloni na močni civilni družbi. Tudi pot do države je v osemdesetih letih peljala preko civilne družbe. Iz nje so nastale tudi pomladne stranke. Je pa bila takrat civilna družba omejena na ozek krog ljudi, ki so pozneje večinoma prešli v politiko. Širše se Slovenci ob prehodu v nov sistem nismo zavedeli, da je politika preveč pomembna, da bi jo pustili le politikom.
Kaj narediti za izboljšanje stanja? Eno ključnih rešitev vidite v večji usposobljenosti za demokracijo. Kako uresničiti to nalogo in kako v tem okviru vidite vlogo socialnega tedna pa tudi Socialne akademije kot njegove »skrbnice«?
Najbrž se bodo bralci strinjali, da se v prejšnjem sistemu demokracije nismo mogli priučiti niti skozi izobraževalni sistem niti skozi javno delovanje. In verjetno mi bo marsikdo pritrdil, da mladi tudi še danes preko izobraževalnega sistema ne pridobijo pravih zmožnosti za demokratično delovanje. Zato je toliko bolj pomembno, da se usposabljamo neformalno. Socialna akademija ponuja široko paleto programov za odgovorno državljanstvo. Vabim, da si bralci ponudbo pogledajo na spletni strani www.socialna-akademija.si.
Med programi zagotovo vsako leto konec septembra izstopa prav socialni teden. Že od samega začetka usposablja za demokratično delovanje, odpira prostor dialogu in daje možnost, da se učimo drug od drugega. Pri tem je večina pobude prepuščena organizatorjem dogodkov: organizacijam oziroma posameznikom. Ti tako skozi izkušnjo pridobijo veščine javnega delovanja, organiziranja in vodenja – se usposobijo za demokratično delovanje. To lahko potrdim tudi iz lastne izkušnje večletnega sodelovanja pri socialnem tednu.
Pogovarjal se je Bogomir Štefanič, več lahko preberete na druzina.si.
