Nemški katoliški novinar je ocenjujoč begunsko oziroma migrantsko krizo zaključil, da je stanje za vse težko: za politike, za državljane, predvsem za begunce. V tej globalni krizi je prizadetih več kot 60 milijonov ljudi. Če ene žene upanje v boljši ekonomski položaj, pa morajo begunci zaradi vojn zapuščati svoje domove in kot brezdomci iskati streho nad glavo in možnost preživetja. Papež Frančišek zato vse spodbuja k dejavni pomoči in izpostavlja potrebo »po mednarodnem sodelovanju ter globoki solidarnosti in sočutju«. Tudi izvorne »države naj si prizadevajo ustvarjati boljše ekonomske in družbene razmere«, da bi preprečile begunstvo. Povsod pa je treba presegati predsodke in napačno razumevanje migracije; za to naj nas mediji ozaveščajo, ne pa manipulirajo z nami. Nadškof Zore, predsednik komisije Pravičnost in mir, opominja, »da je potrebno na vsa vprašanja, tudi na vprašanja o naši lastni varnosti, odgovarjati objektivno, odkrito in pošteno«. Tako se odziva Cerkev kot moralna avtoriteta, ki opozarja tudi, da ni in ne bo raja na zemlji. Vodstvo Karitas nas je usmerjalo in vabilo, naj verni s prispevki in dejavnostjo na terenu lajšamo položaj. Tako tudi druge prostovoljne organizacije, čeprav preseneča, da je bil prav v tem času spor okrog privatizacije Debelega rtiča. Žal je zatajila vladajoča politika, ki ji manjka treznih dolgoročnih ukrepov in doslednosti pri reševanju notranjepolitičnih finančnih in socialnih vprašanj, kar bi ljudem povrnilo zaupanje v normalnost delovanja države. Oblastna cenzura govora, pritiski na državljane in lokalne skupnosti pa so le olje na pregreti položaj. Posebej je obsodbe vredno zmerjanje državljanov s ‘fašisti’, in to je storil celo bivši predsednik države. Ni na mestu, da vladajoči in drugi politiki izkoriščajo stisko svojih in tujih ljudi za zmerjanje, namesto da bi v zahtevnih časih, ki jih begunci le še zaostrujejo, v dialogu iskali skupne rešitve. Verni in neverni, pozicija in opozicija smo poklicani k odgovornosti. Škoda, da se tudi muslimani pri nas kot boljši poznavalci verskih in kulturnih razlik prihajajočih niso bolj dejavno vključili v te procese. Kje so torej moralne avtoritete?
Demonstracije proti beguncem odpirajo nove razsežnosti naše politike. Bolj kakor naslavljajo simboli shodov v Ljubljani begunce izražajo nerazrešen razkol med nami. Gre za voljo po ohranjanju privilegijev, ki je dediščina bivšega političnega sistema, na eni strani ter za željo po polni osamosvojitvi od te dediščine in zahtevi po domoljubni svobodi na drugi. Ne verjamem, da imajo večjo ljubezen do beguncev tisti, ki nas zmerjajo s fašisti. Neetično pa je to početi na plečih beguncev, še posebej, kot bi zapel Adi Smolar. Samo ne otrok!
Slovenija se je zganila. Očitno smo se državljani naveličali neučinkovitosti in neodgovornosti oblastnikov, njihovega prezira do državljanov, njihove vzvišenosti in nepripravljenosti za dialog z drugačnimi, ki pa ga nam stalno pridigajo. Vse bolj tonemo v zadolževanje in zmanjšujejo se pokojnine, nomenklaturni veljaki pa pobirajo preostalo državno premoženje. Vsi postajamo revnejši in mladim to jemlje uspešno prihodnost doma.
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
