J. Juhant, Družina: Sočutje z žrtvami odrešuje

Kljub pesimističnemu vzdušju je v Sloveniji tudi več znakov preganjanja strahu in volje do sprememb.

Po Šentjoštu so se zgodile še Rovte. Hvaležni smo pogumnim organizatorjem in drugim domačinom ne le za obeleženje spomina na žrtve, pač pa tudi za vztrajnost, da prikrita, zamolčana, oskrunjena in zatrta resnica pride v narodno zavest. Kljub ustrahovanju in pritiskom so kljubovali ter širni Sloveniji posredovali desetletja zamolčano bolečino, žrtve na farnih ploščah pa so jih položile v svoj prerani grob tik pred domačim krajem ali po jamah in rudnikih širne Slovenije.

Redki so bili sposobni deliti gorje, ki so ga preživljale žrtve terorja, a žal še danes ni sočutja. Prva učiteljica Mimi je po vojni v Rovtah trpela z otroki brez očetov, učitelj pa je, ko je v razredu dojel žalost otrok, šel iz razreda in se zjokal. Kakšni ljudje smo, bi rekel Justin Stanovnik, da nam te bolečine ne omehčajo src? Kakšni akademiki so to, ki ob cesti vpijejo nad ljudmi, ki gredo objokovat pobite žrtve? Namesto da bi objokovali zablode svojih prednikov, spet sejejo sovraštvo in kličejo k maščevanju. In v Rovtah nismo počeli drugega kot molili za pokojne, se spomnili žrtev in klicali k resnici, spravi in k vstajenju slovenskega naroda za novo, normalno in miroljubno življenje sodelovanja in prizadevanja za skupni blagor. A očitno tega ne marajo, zato takšna nerazumna gonja ter zamegljevanje pretekle in sedanje resničnosti.

Kljub pesimističnemu vzdušju pa je v Sloveniji tudi več znakov preganjanja strahu in volje do sprememb. Nadzorovani mediji sicer še zmeraj vsiljujejo ideološke teme, obnavljajo mite polpreteklosti, propagirajo obraze, ki so nam zavozili državo, a resnici zgodovine in sedanjosti ne morejo zapreti poti tudi ne s tem, da zavajajo s poročanjem o prometnih nesrečah po Evropski zvezi ali po svetu in podobnih obrobnih temah. Stisk državljanov ne bosta mogla utišati ne jurišno kričanje ne plehka retorika oblastnikov, ki nimajo ne poguma ne moči ne sposobnosti za ureditev demokratične in pravične države, kjer bi prevladovalo korektno poslovanje, administrativni red in bi družbeno-gospodarski tokovi težili k skupni blaginji. Neznanje, nemoč in nered, ki prevladuje v političnem kadrovanju in drugih ukrepih, lahko prekriva le ihta za ohranjanje stanja in ribarjenja v kalnem. Hrvaški sociolog je že pred desetletji govoril o »ribičih človeških duš«. Strah in mreže polpreteklosti pa ovirajo dušam polet, jemljejo narodu svobodo, državljanom pa kradejo blaginjo ter mladim zapirajo pota prihodnosti. Zato so spominske slovesnosti v Kobaridu, v Rovtah, v Šentjoštu, nastopi civilno-družbenih organizacij v Unionski dvorani in številna druga prizadevanja posameznikov in skupin znamenja novega življenja in upanja za državo. A dokler predstavniki države, ne le tuji ambasadorji, ne bodo navzoči na spominskih slovesnostih za žrtve, težko upamo na red v državi.

Zato se mnogi vse bolj zavedajo pomena pogumnega in odločnega upora oblastnim političnim in administrativnim manipulacijam, ki jih premetenci kot nekoč izvajajo v imenu tako imenovanega »napredka« ne za državo, kot trdijo, pač pa za svojo korist. To krepi upanje, da le zmoremo iz slepe ulice, v katero so nas pahnili ustvarjalci in manipulatorji te koalicije.

Več: Družina