Vprašanje iz naslova je 1. avgusta na “srečanju pod lipami” na dvorišču Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici zelo resno postavil Jože Dežman. Znani zgodovinar, raziskovalec in publicist, izvedenec za povojne poboje in prikrita grobišča, predsednik vladne komisije, ki odkriva in preiskuje grobišča, je namreč prepričan o tem, da se morajo v Sloveniji o marsičem jasno pogovoriti in zmeniti, če želijo preživeti. Številnemu občinstvu, ki se je odzvalo na vabilo Krožka Anton Gregorčič in Kulturnega centra, je seveda spregovoril o naši boleči polpretekli zgodovini, še predvsem pa o današnjem stanju duha v matični domovini.
“Zakaj je vredno biti Slovenci” in “ali se počutite kot zmagovalci”, je Dežman po pozdravu predsednice Centra Bratuž Franke Žgavec in uvodnih besedah Erike Jazbar vprašal okrog 90 navzočih. Zlasti po vprašanju, ali je hujša kolaboracija z okupatorjem ali s Stalinom, je sklenil, da z lahkoto naletimo na težave, “ki pa jih bomo morali preseči, če se bomo hoteli o nekaterih ključnih stvareh pogovarjati”. Vsak narod skuša “sešteti svojo izkušnjo v spominu, spomeniku in muzeju”. Odprto je vprašanje, česa se hočemo spominjati in kaj hočemo pozabiti. Kot izhodišče je izbral misel iz knjige Jere Vodušek Prevzem oblasti, ko govori o vzorcu revolucije, ki je revolucionarni teror. “To je pojem, ki ga moramo sprejeti”. Ne gre samo za obračun z opozicijo, temveč za množične fizične likvidacije in, kar je ključno, “za zatiranje nacionalnega osvobajanja, h kateremu smo Slovenci postopoma korakali že celo stoletje”. Zdaj “se nam v Sloveniji dogaja revizija revidirane revizije”, je dejal Dežman, ki je s pomočjo diapozitivov pokazal nekatere spomenike. “Ena od značilnosti slovenskega spomeniškega prostora je, da nima spomenika zmage… Pozabljeni kult revolucije je tisto, česar se moramo še kako spomniti, saj vsako civilizacijo ocenjujemo po tem, ali ima sveto pismo, svete kraje, kaj pusti v znanosti in umetnosti”.
Partija je mobilizirala celo Slovenijo in jo gnala v boj proti dolenjskemu domobranstvu, je nadaljeval zgodovinar. Slovenija je imela 97 tisoč mrtvih, okupator v bojih s slovenskimi partizani manj kot tri tisoč, 900 Italijanov, do kapitulacije Italije pa dva oz. tri tisoč Nemcev, “to je vse”. Še vedno obstaja “strahotno neravnotežje, ki ga je treba popraviti”; na to je med drugim pokazala tudi “mala ploščica”, ki so jo postavili pred dobrima dvema mesecema ob 25-letnici afere JBTZ “v spomin na dogodek, ki je v bistvu podrl titoizem”. In dogodek je seveda sprožil “gromozanski rompompom”. Peter Jambrek je že leta 1994 zapisal, da vrhunski dogodki slovenske nacije so proces proti četverici z delom Odbora, prve svobodne volitve, plebiscit, neodvisnost in zmaga v vojni in pa ustava. “To so stvari, o katerih se moramo zmeniti, da so več vredne kot krvava revolucija… To je za dobršen del Slovencev spopad Butalcev s pametjo, v katerem zmagajo Butalci. Toda ta spopad za zdravo pamet bo treba dobiti, če hočemo preživeti”.
Med najhujšimi uničevalnimi koncentracijskimi taborišči za Slovence je na prvem mestu Šentvid nad Ljubljano (za več kot pet tisoč oseb), nato Teharje pri Celju (za okrog 5000), potem sledijo nemška taborišča (pod 2500) in daleč na koncu je Rab z okoli 1000. “Kjer je žrtev, je tudi storilec” in storilec za izvedbo določenih postopkov uporablja določene besede. Dežman je pokazal nekaj Kardeljevih citatov o tem, kako naj se izvajajo likvidacije, kako naj se seje panika, preplah, “… tolci in sej preplah! Le tako se začetek državljanske vojne razvije v našo korist”. “To ni nič ciničnega, gre za obrt, to je postopek, kjer s terorjem osvojiš oblast”. Po koncu vojne so bili skoraj vsi pobiti brez sojenja, “tu ni več sodstva, to je teror”.
Zmeniti se moramo, ali človek zasluži grob ali ne. “To je temeljno vprašanje, smrtno resno vprašanje”, ki se veže s sto tisoč pobitimi na slovenskih tleh, z več kot 300 tisoč pobitimi v Jugoslaviji, z našimi padlimi v italijanski, nemški in madžarski vojski. “A smo narod, ki je svoje mrtve sposoben pokopati”? Sprave med ljudmi ne bo nadomestil domovinski spomenik. “Teh vprašanj ne zmoremo niti strokovno niti moralno, še najmanj pa, žal, politično urediti. Preteklo je že dvajset let od demokratičnih sprememb, pa imamo še vedno težave z razumevanjem nekaterih temeljev naše civilizacije – urediti grobišče ali ne. Še vedno obravnavamo vse žrtve v smislu: ‘saj so že bili krivi, če so jih ubili’. Namesto da bi veljalo: kdorkoli je že bil, karkoli je že storil, pravico ima, da je pokopan kot človek”.
Šest fantov, ki so se na Dolenjskem nedavno pojavili v domobranskih uniformah, je sprožilo velik nemir. “Ihta nad domobranci je ponovitev genocida, te populacije je bilo pobite 90% in radi bi jo še enkrat izbrisali”… Toda resnici se ne da uiti. Obstajajo čudoviti ljudje, ki so marsikaj doživeli in pričajo o tem, da “človek vse preživi in se splača… To je temeljno upanje”. Ko bi bil oče Pedra Opeke ubit pri Starem Hrastniku, danes ne bi bilo misijonarja. Oče Marka Finka je pobegnil in sin se je rodil v Argentini. “Kakšna dragocenost je živa slovenska kultura, ki se vrne v Slovenijo”!
Ne pri zmagovalcih ne pri poražencih ni bilo dovoljeno povedati resnico. Sedaj pa “je potrebno vzpostaviti vzdušje, kjer bo žrtev imela pravico, da pove. Ko pove, je ozdravljena. Če pove, jo mora nekdo poslušati, se pravi, da se mora v družbi razviti neko sočutje”. Tudi to so stvari, o katerih “moramo govoriti za dušni blagor in zdravo pamet”. Toda “dokler ne bodo ljudje pokopani, ne bo nič”, saj “ne moremo imeti 600 grobišč, od katerih 400 sploh ni označenih”. Zločinci še vedno lažejo, je nadaljeval Dežman, “zato je pač treba žrtve odkopati, da nam povedo, kaj se jim je zgodilo”. In misel je seveda šla na srhljive prizore v rovu sv. Barbare. Pretresljiva je bila za Dežmana izkušnja, ko so v arhiv hodili ne le svojci žrtev, temveč tudi sorodniki iz vrst zmagovalcev, ki so spraševali: ‘Kaj je moj dedi tam delal, kaj moj oče, česa mi niso povedali’?
