Spet smo v času korakanja. Pohodništvo na vseh koncih. V hrib, okoli bajerja, okoli žice … Pohodništvo je nedvomno zdravo za duha in telo, razbistri možgane in po telesu požene kri. Seveda pa je eno hoja za zdravje, drugo pa je hoja po ideoloških stopinjah. Denimo po poti 14. divizije, ali po poti Cankarjevega bataljona čez Jelovico, ali pa okoli okupirane Ljubljane. Tam ne hodimo samo za zdravje, ampak sporočamo tudi svoje vrednote, sporočamo, da smo nasledniki tistih, ki so to doživeli.
Do tu vse lepo in prav. Prav je, da ima človek svoja stališča, da jih zagovarja in se opredeljuje. Temu se reče svobodna volja. Odločil sem se in grem! Tudi če je na Triglavu slabo vreme, se tja lahko odpravim, ker pač sam tako hočem. Težava nastopi, ko se sam tako ne odločim, ampak me v to (pri)silijo.
Kot grem jaz k maši, na evharistični kongres, ali na romanje na Brezje … Bog ne daj, da bi koga silil. Takoj bi me okarakterizirali za verskega blazneža, gorečega vojščaka Cerkve, ovco. Lahko koga povabim, rečem, da je dobrodošel, siliti pa ga ne smem. Svoboda je tukaj čez vse.
Težava pri omenjenem dojemanju svobode nastopi, ko stvari organizirajo javne inštitucije. Policija, vojska, šola … Ko se v vrtcu vzgojiteljice domenijo, da bodo pet-letnike peljale na pot okoli žice v času, ko to glede na obletnico konca vojne predpiše Zveza borcev (ona je namreč ustanoviteljica društva Zeleni obroč, ki vzdržuje Pot okoli žice) in pa mesto Ljubljana, morajo vedeti, da so ne samo na sprehodu, ampak tudi na poti ideologije. Na kontrolnih točkah delijo kartončke in medalje, udeležence preštevajo in s tem dajejo legitimiteto svojemu ideološkemu početju. Češ toliko in toliko tisoč nas je bilo zbranih v našem imenu.
Naslednji dan korakajo šolarji, še dan kasneje srednješolci. Veliko od njih samo zato, ker gre za obvezno dejavnost in ker jim ni ponujena nobena alternativa. Prav bi bilo, da bi na kontrolnih točkah šteli samo tiste, ki v soboto korakajo iz prepričanja.
Si predstavljate, da bi morali šolarji obvezno na romanje na Brezje? Ali pa na Sveto goro? Ne? Jasno, to bi bilo nasilje! V primeru pohoda okoli žice pa je samo športna ali celo kulturna prireditev. Razumete razliko?
Dopuščam tudi možnost, da se motim. Da je za vsem skupaj res samo nekaj neideološkega, kar je pripravljeno zgolj v spomin na konec druge svetovne vojne. V redu! Ampak zakaj pa potem nekaterim otrokom ne omogočijo pohoda do Hude jame, Kočevskega Roga, ali če želimo ostati na področju Ljubljane, do Kucje doline v Podutiku, kjer so »osvoboditelji« zverinsko pobili svoje nasprotnike. Saj bi šlo samo na športno prireditev, pohod …
Poudarjati samo eno plat in se ne spominjati druge, je nasilje nad zdravo pametjo in tudi slavljenje »svobode« na tlorisu tistega, kar je simboliziralo vojno (žica), je samo po sebi anahrono.
Vir: blog Jožeta Bartolja.
