Izziv preživetja

kamniti stolpPred nekaj dnevi se je hčerka odpravljala na skavtski tabor. Zadnja triada devetletke. Pred odhodom je navdušeno razlagala, da bodo imeli letos, nekje ob Kolpi, 12 – dnevni „izziv preživetja“. Njeno navdušenje nad izzivom preživetja je v meni sprožilo razmislek, da je soočanje z „izzivi preživetja“ pravzaprav osnovna oblika človekovega obstoja.

Preživeti v skrajnih pogojih bivanja

Danes smo priča številnim situacijam po svetu, kjer vidimo, da se ljudje v skrajnih pogojih bivanja borijo za preživetje v dobesednem pomenu besede. Pomislimo na vojno v Siriji, ki divja že več kot eno leto in ki je terjala že okoli 100.000 življenj. Ko poslušamo poročila o spopadih in o številu mrtvih, o katerih mediji dan za dnem poročajo, počasi pozabljamo, da ne umirajo številke, ampak ljudje. Za vsako številko, ki jo analitiki vpišejo v statistiko spopadov in poteka vojne, je konkretna oseba: mož, žena, otrok, mati, oče; nekdo, ki je ljubil in bil ljubljen, nekdo, ki je s smrtjo, v kateri je težko najti kakršenkoli smisel, pustil praznino in bolečino v življenju svojih bližnjih.

V začetku meseca julija je papež Frančišek obiskal italijansko mesto Lampedusa, kamor se že leta, na prenatrpanih barkah in v nemogočih pogojih, zgrinjajo pribežniki iz Afrike. Žene, možje, otroci, tudi dojenčki so pogosti potniki nočnih odisejad. Preživeti pot iz Afrike v „obljubljeno deželo“ pomeni dobesedno preživeti igro ruske rulete na meji med smrtjo in življenjem. Ocenjujejo, da je v vseh teh letih, odkar to Italijansko mesto predstavlja cilj tolikih revnih priseljencev iz Afrike, v vodah Sredozemlja ostalo več kot 30.000 ljudi. Poleg reševanja osebne stiske je v teh množičnih izselitvah brutalno navzoče še ena slabost sodobnega časa: trgovina z ljudmi. Papežev obisk in njegovo sporočilo, da se mora mednarodna skupnost zganiti in ustaviti to sramotno početje, je močno odmevalo v mednarodnem političnem in medijskem prostoru, pretreslo pa je tudi prebivalce Lampeduse in zaposlene v nastanitvenih centrih za begunce, ki so se s papežem osebno srečali. „Je kot angel, poslan z neba; kot nekaj, kar smo čakali že dolgo časa …. Gotovo bo po Lampedusi obiskal tudi Afriko …“, je povedal Tunizijec Omar, tudi sam pribežnik leta 2011, sedaj pa kulturni mediator v tamkajšnjem sprejemnem centru.

Tudi ekonomska kriza za mnoge predstavlja izziv preživetja v ekstremnih pogojih bivanja. Pred dnevi sem poslušal radijsko oddajo, v kateri je neki Slovenec, ki živi v Grčiji, opisoval, kako velika večina srednjega in nižjega sloja Grkov doživlja to, kar se zadnja leta, posebej po prihodu trojke iz Bruslja, dogaja v Grčiji. Kakšna je torej grška vsakdanjost skozi oči opazujočega? Nekateri podatki so bili osupljivi: javni zdravstveni sistem ne deluje, kar se najbolj nazorno vidi v tem, da v javnih bolnišnicah ni zdravil; zdravniki paciente napotijo v lekarno, da si jih kupijo sami in se nato z zdravili, kupljenimi za lasten denar, vrnejo v bolnišnico na zdravljenje. Tudi šolski sistem je v razsulu, ni učbenikov, učitelji nenehno stavkajo. Najbolj pretresljivo je bilo njegovo opažanje, kako je v zadnjih nekaj letih vidno porasla uporaba prepovedanih substanc. „Podnevi je mogoče videti gruče petnajstih, dvajsetih mladih, kako se sredi trga ‘zadevajo’ z iglo.“ Da gre v ekstremnih situacijah ekonomske krize resnično za preživetje, kaže zaključek njegovega javljanja: „Samomorilnost se je v času krize v Grčiji povečala za 200 (!) odstotkov!“

Tudi v naši domovini se mnogi srečujejo s skrajnimi pogoji bivanja. Res je, da bi odkrili obraze revščine in se dotaknili njenega obličja, ni treba hoditi v oddaljene dežele. Toda ljudje smo pogosto slabovidni. Stiske, ki nam dobesedno dan za dnem križajo pot, prepogosto spregledamo. Tisto, kar je „daleč“, nam torej lahko pomaga, da opazimo to, kar je „blizu“.

Pre-živeti v skrajnostih bivanjske praznine

Boj za preživetje torej še zdaleč ni, kot priča črna statistika porasta samomorilnosti v Grčiji, samo neki zunanji boj, prerivanje v polju življenja za koščkom kruha, požirkom vode in vdihom zraka, ampak nekaj kar (lahko) vedno znova načne našo notranjo eksistenco. Zunanja moč za soočanje s težkimi situacijami življenja izvira iz človekove notranje moči. Dokler je duh svež, volja odločna in duša vedra, ljudem zunanje okoliščine pravzaprav ne morejo zares do živega. Človek zmore kljubovati neugodnim življenjskim okoliščinam iz svoje notranje moči.

Vzorčen primer so posamezniki, ki jih pozna ves svet zaradi njihove pokončne drže in njihovega pogosto nemega, a vztrajnega kljubovanja. Ne bom govoril o Ghandiju, Kingu, Kolbeju. Na misel mi prihaja Nelson Mandela, o čigar zdravstvenih težavah so v zadnjih dneh mediji pogosto poročali. V našem prostoru bi lahko recimo omenili tiste direktorje in lastnike podjetij, ki so kljubovali skušnjavi pohlepa in v preteklih letih niso vstopili v bančno samopostrežbo tajkunskih kreditov, ampak so svojo dejavnost razvijali znotraj logike poštenja in organske rasti. Medtem ko si tisti, ki so pred leti letali visoko, danes podajajo kljuke sodnih dvoran in zavodov za prestajanje kazni, ti drugi, kljub turbulencam sedanjosti, nadaljujejo z razvijanjem svoje dejavnosti. Izkušnja ponovno potrjuje staro pravilo, da se na dolgi rok resnično splača biti pošten in času primerno skromen.

Če se ozrem v krog ljudi, s katerimi se srečujem v svojem življenju, lahko tudi vidim mnoge premočrtne osebnosti, ki ostajajo zveste sebi. Notranji praznini in obdobjem notranje teme se nihče ne more izogniti. V tej klecavi hoji za smislom in osmišljanjem stvari, ki se nam v teku življenja dogajajo, smo si vsi ljudje podobni. Razlika je v načinu, kako se s takimi stiskami soočamo, in v odnosu, ki ga do težkih situacij s katerimi se srečujemo, zavzamemo. Govorim o tem, da se ob identični diagnozi en bolnik zlomi, medtem ko drugi sprejme bolezen kot šolo življenja; ali o tem, da predstavlja za nekoga ločitev samo polom, medtem ko drugi verjame, da je prav neuspeh partnerstva izjemna priložnost za osebnostno rast v smislu prepoznanja lastnih napak in napačnih drž, ki jih v prihodnosti ne sme več ponoviti; in o tem, da nekoga pogrezanje v labirint alkoholne omame psihično in fizično povsem uniči, medtem ko drugi potem, ko se je dotaknil dna, pobere koščke svoje duše in srca in gre naprej v življenje. Govorim o tem, o čemer pripoveduje Adi Smolar v pesmi Ne se bat.

Trpljenje torej na specifičen način razkriva in odkriva človekovo enkratnost, neponovljivost. „Človek se mora tudi v trpljenju prikopati do zavesti, da je s svojo trpečo usodo tako rekoč enkraten in edinstven v vsem vesolju. Nihče mu ga ne more odvzeti, nihče ga ne more namesto njega pretrpeti. V tem pa, kako prizadeti nosi svojo usodo, svoje trpljenje, se skriva tudi enkratna možnost za edinstveni uspeh,“ pravi Frankl.

Sobivanje s pomanjkanjem smisla

Enkratne situacije življenja, ki so nam darovane, tudi tiste težke, utrjujejo enkratnost in neponovljivo identiteto vsakega izmed nas. Nekatere situacije, nekateri notranji konflikti so rešljivi. Rešimo jih s tem, da sprejmemo neko odločitev, če tega ne storimo, prinese včasih rešitev tudi sam tok življenja.

Toda res je tudi, da nekatere situacije preprosto niso rešljive. Gre za danost našega bivanja, s katero se moramo soočati vse življenje. Za slehernega človeka je pomemben razmislek, kaj zanj pomeni sobivanje z notranjim konfliktom in praznino.

Karkoli se nam že dogaja in se bo še dogajalo v življenju, ne pozabimo Adijevega nasveta iz zgornje pesmi: »Ne se bat’, imej se rad, in se nasmej pol pa pejt’, kar pejt’ naprej skozi življenje!«

Da, nikoli se ni treba bati – vsemu navkljub. In vedno je pomembno, da se imamo radi – vsemu navkljub! Kajti človek, ki izgubi temeljno samospoštovanje, bo težko tkal niti svojega življenja v smiselno celoto.

Foto: Martin Lisec

Pripis uredništva: Martin Lisec je psihoterapevt in urednik spletnega portala Stopinje.