Avtor: Milena Miklavčič. Upam si reči, da Slovenija dolgo ne bo več to, kar je nekoč, pa ne tako dolgo nazaj, bila. Celo mnogi od tistih, ki so demonstrirali z vsem srcem in dušo za boljši jutri, so pred mešetarjenjem z močjo in oblastjo, ki ga te dni izvajajo strankarski prvaki, obstali. Enostavno ne morejo doumeti, da prav slišijo, ko politični veljaki- tisti, ki bi morali polagati račune volivcem- obračajo hrbet ”skorumpiranemu Janši” in se pritlehno, po kačje, plazijo pod plašč Zorana Jankovića. Zardevam od sramu, ko vidim, da Slovenci tej kravji kupčiji celo ploskajo!
Še več:mnogi demonstranti- z menoj vred -ne morejo doumeti, kako prefrigano, brezkompromisno, umazano in podlo so jih tisti, ki so jim zaupali – izkoristili, ponižali! Da s(m)o jim nehote pomagali ustoličiti še večje barabe kot so te, ki se jih meče s prestola!
Mnogi so verjeli, da so besede politikov, ki so – prav tako kot ulica- želeli vreči Janšo( in vlado nasploh) zaradi njegove nepoštenosti – iskrene.
Danes vidijo, da so imeli prav tisti, ki so ves čas trdili, da je politika ena velika ogabna kurba in da politiki zlepa ne mislijo enako kot govorijo.
Ob opazovanju, kako se ta trenutek brez vesti in morale kupčka za novo oblast, za več moči, za biti prvi, se normalnemu človeku- milo rečeno- obrača želodec.
Redki so še, na prste ene roke bi jih lahko prešteli, ki še zmeraj mislijo, da drsimo v kolaps zaradi vlade v odhajanju.
Še zdaleč ne.
K trojki drsimo zato, ker so določene politične elite – katere, se ve – v zadnjem letu naredile vse, da krvavo potrebne reforme ne bi uspele. Pri njihovemu podlemu mešetarjenju so izdatno pomagali sindikati, mediji, žal tudi ulica.
Pa slednjih ne omenjam zato, da njihovih klicev po pravični in pravni državi ne bi smeli slišati. Bognedaj! Žal se je zgodilo, da je del politike ulico enostavno ugrabil in njihove zahteve napeljal na svoj mlin.
Zadnje dni je postal Škofjeločan Jan Plestenjak izjemno izpostavljen tako v dobrem kot v slabem, saj je s svojimi kritičnimi besedami dodal piko na i, citiram: “Rad bi vedel, kdo so tisti, ki vodijo in koordinirajo upore, in kaj so doslej v življenju naredili. Moram reči, da me moti, ko vidim, da so to zelo glasni ljudje, ki so bili vso kariero prisesani na državno dudo. Zdaj ko se ta žila oži, je pa panika. Med protestniki nisem videl skoraj nobenega kulturnika, ki je bil v svoji karieri odvisen izključno od sebe. Ko pa vidim na prostestih ljudi, ki so s kulturnega ministrstva dobivali na leto 300.000 evrov ali več, se mi zdi pa malo neokusno in si rečem: Odklopite se z dude, fantje, in plavajte – naredite nekaj, kar bo ljudem všeč, da boste zaslužili. In ne igrajte velikih umetnikov, ki jih nihče ne razume, davkoplačevalci pa plačujemo. Ko vidim na protestih take ljudi, me zaskrbi”.
Vedno glasnejša je tudi bojazen, da Slovenija drsi v nekaj zloveščega, česar bi se morali bati. Namreč: zahteve, da je vnovič nastopil čas, ko bo moralo vladati ljudstvo, so vedno bolj agresivne. A vsakega, ki ve, da med tiste države, kjer vlada ljudstvo, sodi tudi Severna Koreja, postane ob takšni demagogiji pošteno strah.
Strah pa je še toliko večji, ker različni politični govorci, ki so polni negativnih strasti, zbranim množicam govorijo tudi naslednje besede, ki so še zelo sveže, slišane včeraj, citiram:
”Dragi prijatelji, tovarišice in tovariši, zver, ki se je plazila po Evropi in naših krajih, je spet tu. Plazi se po domačih krajih, po naši domovini in po Evropi. Naši predniki so nam z dejanji pokazali, kako je treba s takšno zverjo in poduk moramo upoštevati.”
Še to: v anonimnem pismu, ki so ga konec minulega tedna dobili nekateri člani vlade in Ministrstvo za notranje zadeve, piše, da pod okriljem Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije nastajajo posebni oboroženi odredi. Šteli naj bi že okoli 4.000 prostovoljcev, ki bi se na poziv vodij odredov zbrali in po potrebi izvedli tudi državni udar.
Sem edina, ki meni, da je vse, kar kliče k maščevanju, k državljanski vojni, k nemirom, vredno vsega obsojanja in prezira?
Pred 20 leti smo se zavestno odločili za demokracijo, za Evropsko unijo, in- dragi moji- ni demokracija kriva, če smo njeno podobo izmaličili in jo skvarili po socialističnih vzorcih, ki še zmeraj prevladujejo v naših glavah. Krivi smo sami, ker se v glavah nismo znali ali celo hoteli odlepiti od socializma.
Premalo se zavedamo, da smo davkoplačevalci tisti, ki plačujemo oblast zato, da dela v naše dobro. To pa tudi pomeni, da oblast v demokratični državi v našem imenu le upravlja z državo. Če bi bili dovolj osveščeni, če ne bi bili kot ovce, ki zaradi demagogije z vedno večjo hitrostjo drvimo v prepad, potem bi morali vedeti, da moramo dotično oblast nenehno kontrolirati, usmerjati in ji tudi dati nezaupnico, če je potrebno, a le na demokratičnih volitvah in ne, kot nam prišepetavajo danes strici- na ulici.
Žal smo se kot državljani izpridili, kljub visokemu odstotku izobraženih posameznikov, smo vedno bolj nerazgledani, pasivni, pustimo se voditi in nasedamo demagogom, ki imajo lahko delo, medtem ko nam perejo možgane.
Neposredna demokracija v stilu anarhije, ki smo jo že prakticirali na ulici, ob pričakovanju, da bodo vsi, ki jim bo množica kričala ”gotof si”, spokala kovčke, je zadnje, kar si lahko želimo. Pozabljamo, da nam gre za preživetje, mi pa bi se še kar naprej malo kregali, delili in črpali državo pri kakšni skriti pipici, ki so jo drugi spregledali..
V kaotičnem stanju kot ga imamo ta trenutek, potrebujemo rešitve. Predvsem pa povezovanja. Ne vem, če se bo to zgodilo, saj kot družba vedno bolj stagniramo, ker se vsak briga le za svojo rit. Premalo se zavedamo, da nihče ničesar ne more postoriti sam in če bi odprli oči, bi videli, da se okoli nas razprostira civiliziran svet in ne pragozd, kjer bi sedeli na vejah, kričali kot opice in goltali banane.
Ni lažjega kot ljudi prepričati, posebno preko interneta, naj se stepejo, ker jih drugi tlačijo. Težje jim je potem, ko se vrag sname z verige, dopovedati, da se bo treba ponovno vrniti v civilizacijo, na novo zaživeti skupaj, na novo sodelovati z drugače mislečimi, graditi tisto, kar se je po nepotrebnem zminiralo in uničilo.
Janez Šuštaršič, bivši finančni minister je bil v današnji številki Financ izjemno kritičen do svoje stranke in njegovega predsednika. Takole pravi.” Načelnost ima v politiki kratke noge. Pogosto je le piarovska dekla, in to dekla s precej kratkim krilom, ki ga hitro lahko kdo privzdigne. Ali pa se uporablja le kot sredstvo za doseganje političnih ciljev.”
Bojim se, da smo v želji vreči vlado za vsako ceno, zašli predaleč. Da nas je preveč zaslepilo sovraštvo, da bi zmogli trezno razmišljati, medtem ko so nam demagogi prali glave in si meli roke, ko so videli, da so pravzaprav imeli sila lahko delo. Namreč: nezadovoljno ljudstvo jim je jedlo z roke, ne da bi zato zahtevalo malo več pokončne drže, morale, poštenosti in odgovornosti.
Vir: Zarečeno
