Pogosto je slišati, da je eden glavnih težav sodobnega sveta ekonomska neenakost. Nevladna organizacija Oxfam je tako v pred kratkim izdanem poročilu izpostavila, da naj bi imel en odstotek najbogatejših Zemljanov toliko premoženja kot polovica najrevnejših ljudi na svetu skupaj. V britanski nevladni organizaciji še opozarjajo, da neenakost pospešeno raste, posebej še v zadnjem letu. Po drugi strani ugotovitve kažejo, da se ekstremna revščina, predvsem zaradi gospodarske rasti v prej gospodarsko nerazvitih državah, znižuje. Zanimalo nas je, kako na ta vprašanja gleda Mitja Steinbacher s Fakultete za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Kaj vse to pomeni tudi za prebivalce Slovenije?
Mitja Steinbacher:
Letošnji dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo, britanski ekonomist Angus Deaton, je svoje življenje posvetil iskanju odgovora na vprašanje ekonomske rasti, revščine in neenakosti. Deaton med drugim ugotavlja, da ljudje živimo vse bolje, smo vedno bolj premožni in vse manj usojeni na neznosno revščino.
Empirično je potrjeno, da prerazdeljevanje dohodka s pomočjo državnega aparata ni prava pot k dvigu življenjskega standarda. Takšna pot jemlje motivacijo po ustvarjanju pri vsaki enoti ustvarjene vrednosti, in je nepoštena, saj daje ekonomsko moč v roke tistim, ki izvajajo ekonomsko prerazdeljevanje. Največji kapitalist v takšnem okolju je država, največji prejemnik ekonomske koristi pa pajdaški kapitalisti, če uporabim besede Egona Zakrajška. Vsak pošten človek pri sebi ve, če si je s svojim delom prislužil svoj mesečni dohodek ali ne. In vsak normalen človek z minimalno stopnjo empatije do sočloveka bo pomagal nemočnemu in pomoči potrebnemu, kadar je ogroženo življenje.
Država res deli dohodek od ene skupine k drugi. S tem svojim početjem med kriterije razdelitve ustvarjene vrednosti in med kriterije neenakosti pri sposobnostih ustvarjanja vnese neenakost političnih prepričanj kot dodatno raven neenakosti. Neenakost političnih prepričanj se nujno razvije v neko obliko pajdaštva pri prejemanju denarja iz državnih blagajn. S tem se kopiči ekonomska moč ozkih politično-gospodarskih skupin, ki duši kreativnost ekonomskega ustvarjanja in deluje proti pravičnosti in enakopravnosti v družbi. Slovenija ima zelo nizko stopnjo dohodkovne neenakosti in močno vpetost države v prerazdeljevanje dohodka in je glede tega prva izmed vseh držav članic OECD. Pa vas sprašujem, ali se vam zdi slovenska družba prisilne enakosti v dohodku humanitarno-pravična ali pajdaško-politično nepravična?
