Svet za odziv na sovražni govor je pred dnevi objavil seznam devetih odzivov na javne izjave ali objave, ki naj bi po kriterijih Sveta predstavljale primere sovražnega govora. Na seznamu so se znašli tako škof Peter Štumpf, župljan Anton Arko, v istem odzivu skupaj Emil Milan Pintar in Žiga Turk pa tudi Svetlana Makarovič. Prav tako je pred dnevi v Državnem zboru potekala seja Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo, ki je obravnavala problematiko sovražnega govora. O teh razpravah ter dilemi med sovražnim govorom in svobodo govora smo za odziv povprašali še publicista Bernarda Nežmaha.
Bernard Nežmah:
Tu se vsak čuti poklicanega, da kot moralist izreka, kaj vse so primeri sovražnega govora. Stvar, ki je zadeva tožilcev ali zasebnih tožb, postaja zasebna iniciativa. Ki je nevarna v momentu hujskaštva zoper svobodo govora. Vzemimo razvpiti stavek poetese Makarovičeve, ki je za voditelje kampanje proti družinskemu zakoniku izrekla, da ji je žal, da jih niso splavili. Nedvomni sarkazem, ki zagrize v živo. Toda postavimo, da bi nekoč državljan nevoljen nad Titovo diktaturo dejal, da mu je žal, da Josipa Broza starši niso splavili!?? Če bi imel srečo – najmanj deset let težke ječe.
Najostrejša osebna puščica, ki pa je vendar le želja, da bi tok dogodkov tekel drugače. Demokracija mora prenesti tudi najhujše pikrosti, če niso poziv k uničenju drugega.
