Na nedeljskih predsedniških volitvah v Avstriji je zmagal kandidat Zelenih Alexander Van der Bellen, ki je z 50,3 odstotki glasov za las premagal svobodnjaka Norberta Hoferja. Kakšna sporočila prinašajo volitve v severni sosedi, kaj ponoven vzpon svobodnjakov in kako je s premikom populistov v levo, razmišlja Aleš Maver, zgodovinar, kolumnist in urednik na Časniku.
Aleš Maver:
Avstrija je po predsedniških volitvah videti predvsem zelo razdeljena. Skoraj na polovico razdeljeno volilno telo kaže na ločnice med mesti in podeželjem, zahodom in vzhodom države, Dunajem in vso ostalo Avstrijo, premožnimi in manj premožnimi volivci. Nekatere delitve, kot je tista med Dunajem in ostalimi deli države, so že stare, drugih v tako koreniti obliki doslej ni bilo. Alexandru Van der Bellnu je zmago na koncu verjetno zagotovila za nekaj odstotnih točk višja udeležba kot v prvem krogu. Ponovil se je sočasno scenarij zadnjih dunajskih občinskih volitev, kjer je prišlo do znatne mobilizacije volivcev proti možnosti svobodnjaške zmage. Alexander Van der Bellen gotovo zelo ustreza profilu primernega predsednika parlamentarne republike, čeprav je Hoferju, kot sem že zapisal, zelo koristilo, da se je v prvem krogu spopadel s pravim upokojenskim klubom.
Poleg zasičenosti volivcev z veliko koalicijo je na njegov visok odstotek vplivala še povsem neposrečena izbira kandidatov pri obeh največjih strankah, ki sta se zato od tekme prepričljivo poslovila že po prvem krogu.
Volilni rezultat kaže tudi, da se struktura privržencev Strachejevih svobodnjakov precej razlikuje od tiste iz Haiderjevih časov. Van der Bellnu so tako k zmagi zelo pomagali sredinsko in desnosredinsko usmerjeni volivci, seveda tudi bolj izobraženi in premožnejši. Po drugi strani se je Hofer izjemno dobro odrezal v nekaterih trdnjavah socialdemokratov. Prepričljivo je tako izgubil na konservativnem Predarlskem, kjer je bila FPÖ zelo močna v Haiderjevem obdobju, več kot 60 odstotkov pa pobral na tradicionalno socialdemokratskem Gradiščanskem. Tudi sicer je opazno, da so se z Gradiščanskim, Koroško in Spodnjo Avstrijo zanj odločile najmanj premožne avstrijske dežele, čeprav Haider na Gradiščanskem in v Spodnji Avstriji ni dosegal večjih uspehov, bogatejše zahodne pa so pripadle Van der Bellnu.Podobno sliko kažejo dunajski okraji in večja mesta. V premožnih dunajskih okrajih, kjer je včasih do večje veljave prihajala Avstrijska ljudska stranka, je Van der Bellen dobil med 75 in 80 odstotki glasov, medtem ko je na nekaterih izrazito delavskih območjih zbral le nekaj nad polovico glasov, v Simmeringu pa celo tesno izgubil. Enako je bila podpora za novega predsednika višja v mestih, ki tradicionalno volijo konservativneje, recimo v Innsbrucku ali Gradcu, medtem ko je Van der Bellen v socialdemokratski trdnjavi Dunajsko Novo mesto komaj zmagal in v Leobnu celo izgubil.
Enako kot pri francoski Nacionalni fronti se torej kaže premik volilnega telesa populistov v levo. Medtem ko je oče Le Pen v glavnem jemal desni sredini in je Haider večino svojih uspehov skoval na račun Avstrijske ljudske stranke, se je hči Le Pen globoko udomačila med nekdanjimi komunističnimi in socialističnimi volivci. Enako je uspelo svobodnjakom med nekdanjimi volivci socialdemokratov v Avstriji.